Zlati prah

30.12.2006


Velikokrat s pogledom pobožava staro poslopje, prekrito s patino let, pa zaradi opečnatih zidov tako sončno, kot da bi jo tudi v oblačnih dneh razsvetljeval nevidni sončni žarek.
Sobotno popoldne nama ponudi zastonj ogled zakladnice spominov.
''Se spominjaš, gospod Maks nama je dejal, da se je vsemu temu, kjer zdajle hodiva, reklo kar Rakuschev mlin. Gospod Rakusch je bil predvojni veletrgovec in ti dve lepi stavbi njegov ponos. Ena je služila skladiščenju, v drugi je bil mlin. V teh novejših skladiščih pa je spravljala svoje blago velika celjska tehnična trgovina. Greva notri?''
Hodiva po mirnih, velikih prostorih, polnih ujete popoldanske svetlobe. Prašni delčki kot mušice plešejo v poševnem sončnem žarku. Ni več polic, ki bi se kar šibile od ponujenih majhnih in velikih kovinskih izdelkov, pač pa je tu domovanje našla tišina, mehka sončna luč, ki si upa prikrasti se skozi vrata in razbite šipe.

Postojiva pred veliko notranjo steno; bila je hvaležno platno neznanim risarjem. Ognjemeti barv na steni srkajo najine poglede.

Ne bo več tako dolgo, ko se bodo morala ta poslopja sramežljivo umakniti; srečna sva, da je na naju padlo nekaj prašnih pikic prejšnjih časov.

''Teh dveh stavb pa ne bodo porušili. Maksi je rekel, da sta kot pomembna kamenčka v zgodovini celjskega mozaika.''

Danes sva čisto blizu ''najinih'' dveh hiš, ki po toliko minulih letih še vedno nosita prijazno ime Rakuschevega mlina. Vrata so zaklenjena, okna zaprta, zaželiva si še priti sem takrat, ko naju pričakajo široko nasmejana vrata in odprta okna, ki bodo z vsemi pljuči dihala v pomladni veter.