Big Ben je tako blizu, dotaknil bi se ga s kazalcem ... in enako željan sem pogleda na nederje visokomestnih zgradb, bleščečih se v jutranjem soncu februarskega petkovega dne.
A do Notting Hill pogled ne seže, srce pač, spustim ga, da se z drugimi srci sprehaja po ulicah, po uličicah, dolgih ulicah in se nikdar ne nasiti opojnih vonjav in kalejdoskopa barv; kakor se nikdar ne nasiti bleščečega mostu, kot iz sladkornih sanj zidanega.
In vrti se belo, veliko kolo in jaz se vozim z njim s sinjim nebom v očeh, s srebrno-zlatim soncem v mislih.
![](https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgus6JCxvwAVlD-WJuwqlBRyoDODk4OWf1Ls2ejPE0XE2AaHjQKRg3oQ1Fgrt_CKFCML-owTuJ0x4LNy6U8-NuoYM207-KWqBN0ojXBSx_9uMYRtaLV0x2_Fn3oopW_y9tkiL3OkFj-1UE/s400/1.jpg)