Ex tempore

April 2006


Sedela sva ob jezeru Maggiore. Sobotno jutro, lahkotno kot list v toplem vetru, božajoči aprilski žarki se zapletajo v lase. Misli tako lahke, da jih skoraj ni.
"Zdaj, zdaj bo odplula ladjica. Greva še midva na tisti otoček?" rečem Anniki.
Ne veva še , da je to Isola Bella, kot kokosov praline dehteč otok.
"Kdaj želite nazaj?" nas vpraša krmar ladjice, "due ore, tre ore?"
"Dve uri bo čisto dovolj, " sva prepričana.
Otok je prav zaprav otoček, na njem poleg nekaj hiš, bel dvorec, miren in tih kot galeb na vodi.

Srečna sva , da je zgodnje dopoldne in se otok šele prebuja. Gostilnice si odpirajo polkna, mize pred kavarnami samevajo. Stopava po mali ulici, ulički; hitro se konča pred stopnicami, ki vodijo do dvorca. Vstopiva in tiho hodiva skozi mirne sobane, polne svetlobe; šivanka bi glasno zazvenela v tej krhki tišini, če bi padla na tla.

Skozi priprta vrata smukneva na vrt, kot prekrit s kvačkano vezenino se zdi; beli kipi in kipci, nizke pušpanove obrobe, dehteče, izbrane cvetlice, umetelno striženi grmi, svilnata, nizka trata.

Obrneva se za neznanimi, vabečimi glasovi. Zagledava bele pave, ki kot velike puhaste snežinke počivajo v travi. Bleščeče bela peresa pahljačastih repov jim zaprta ležijo na trati.

"Joj, ko bi hotel odpreti pahljačo! Prosim, prosim !" se Annika dobrika kraljevski ptici, dokler se le-ta ne omehča, vstane in nama vzame dih. Bel, kot iz snežnih kristalov stkan pahljačast rep se iskri v soncu. Ptica kot v milosti vztraja v tej drži dolgo, dolgo; da lahko posrkava vso milino redkega prizora.

Iz zamaknjenosti naju zdrami šum ladjice, ki prihaja nazaj na otok. "Oh, zakaj nisva prosila, da bi smela biti tu tri ure," praviva. "Lahko bi bila tudi tri dni, tri mesece, ne bi se naveličala, " se nasmehneva otoku in stopiva na ladjico.