Oseminštirideset ur Toskane

8.11.2006

Kdaj je Toskana najlepša? Kot bi se vprašal, kdaj roža najlepše diši: zjutraj, opoldne ali zvečer? Videl sem nežno zeleno Toskano pomladi, ognjevito poleti in zdaj, jeseni, spokojno, umito močnih barv.

Popoldne sva prispela v Sienno, se preobula in se po prvi cesti odpeljala nekam, pa nisva vedela kam. Ustavila sva se na vrhu griča in postala nemirna in popolnoma neodločna, kam zdaj. Bila sva kot dva otroka v slaščičarni, ki jima mama reče, da lahko izbereta katerokoli tortico. Pa je videti ena slajša od druge in otroka v srečni zadregi ne vesta, kaj bi. Taka sva bila midva. ''Tjale na levo, ne, na desni je še lepše! Ojoj, pa tamle naravnost, vidiš tisti prizor? Dan bo šel čez poldrugo uro spat! Hitro, hitro, kar nekam, samo da se začne!''

Od prvega dne se poslavljava na ulicah Sienne. Maloštevilni sprehajalci izginjajo za vogali ulic. Midva, omamljena od popoldanskih podob, hodiva kot po tujem planetu.

Na osvetljeni stojnici zagledava razglednico in na njej TISTI prizor! Kupiva razglednico in na njej tisto meni tako ljubo podobo: na griču družina črnih, vitkih cipres, pod njimi žitno morje, med zlatimi valovi rdečica makov. Ta, v knjigah tolikokrat videni prizor, je torej tu nekje, čisto blizu. ''Si, si certo!'' naju ohrabri prodajalka. Izveva, da ta podoba krasi kraj San Giovanni d'Asso.

Zbudiva se v megleno jutro. Saj ne bo megla čez cel dan raztegnila svojih kopren? Sedeva v avto in potem ... ustaviva avto, brez daha strmiva, kako si sonce odstira meglo z lic in loviva prizore, lahne kot dih. In se čisto malo peljeva, pa spet in spet ustavljava. ''Nikamor ne bova prišla,'' veselo ugotavljava: ''zato pa se bova še lahko kdaj vrnila ...''

Ob cesti sramežljiva tabla obeta San Giovanni d'Asso. Nenadoma se zdrzneva. Je to ta prizor? Ustaviva se in nejeverno gledava: nad široko cesto se boči hrib, na zoranem polju se črnijo ciprese. Ne more biti: na slikah, ki sva jih občudovala, je to čisto drugače lepo, kot podoba iz sanj. Ta podoba nad nama pa nekoliko trdo kaže svoj obraz. Verjetno bo TISTI prizor malo naprej.

Starčku v vasici dalje pokaževa razglednico in on nama dopove, da je bil tisti prizor pravi prizor. Obrneva se in ustaviva na kraju, kot prej.

Tekam po polju in se dobrikam cipresam, da bi bile videti lepe, pa še lepše. Čez dosti časa odneham, grem na vrh hriba k Anniki in skupaj gledava ciprese pod nama. Ko bova doma gledala, kaj sva prinesla, bodo te podobe že imele patino, dišale bodo po prsti, vetru, šipkovih jagodah in brinju. In ko jih bova, še starejša kot sedaj, zopet gledala, nama bodo obudili dišeč spomin na oseminštirideset ur Toskane.