Zgodna sva in mrzlo je, zato se zdi , da se hiše in hišice na Vranskem tesno , kot prezeble živalce stiskajo druga k drugi. Le tu in tam se iz dimnika počasi suklja dim , kot bi čakal, da vstane tudi sonce in s svojimi zlatimi, mehkimi prsti pobere ostanke noči. "Kako je lepo! Vse je tako, kot je zapisano v mojem spominu", je srečna Annika, ko se peljeva po drobnih uličicah Vranskega.
"Kam bi šla pa zdaj?" rečem, ko ustaviva na cesti z desnim in levim rokavom. Levi se zdi položnejši in krajši, desni gre navkreber. "Vseeno, kam. V teh hribih še nisva bila, ne na levi , ne na desni polovici," pravi Annika, ko pustiva, da avto kakor bi se on odločil namesto naju, zapelje po desnem rokavu.
Sonce naju izsledi in se z žarki, kot s čarobnimi paličicami dotika zamrznjenih luž in lužic, nagajivo drsi prek polj, da v sladkem veselju drhtijo pod puhasto, kristalno se bleščečo snežno odejo. Visoke smreke so komaj slututi smreke; bolj se zde kot obledenele snežne mojstrovine, še vse negibno potrpežljive od mrzle sape , ki jih je hladila ponoči.
In potem se zlati nasmeh sonca razširja po nedotaknjenih brežinah, grapah in dolinah, da bi se slednjič kot odmev vrnil do naju in naju zvabljal više, kjer bi sneg in nebo postajala eno, če ju ne bi ločila samo kot sviloprejkina nit tanka črta.
Midva, zasopla od čudenja, od strmine, od ostrega dopoldanskega mraza, sva tiho in hvaležna.Hvaležna Marku, hvaležna prirodi za sneg , ki nam ga je kot težko dočakano darilo postavila k nogam in nas skoraj pomirila, da ne bo pozabila na nas, če tudi mi ne bomo nanjo.
Zato postaviva to zimsko dopoldne na prav posebno polico v svoji srci; ker njena darila je treba sprejemati s spoštovanjem in hvaležnostjo.
2 komentarja:
Res lepe slike. Želim ti veliko veselja pri nadaljnem delu...
Ja res
Objavite komentar