Prešernovo

V Tomačovem raseta

dve rožici lepe:

sestrici dve cveteta,

v Tomačovem raseta,

in kamor se ozreta,

precej gori srce.

V Tomačovem raseta dve rožici lepe.

Ko brez miru okrog divjam,

prijatlji vprašajo me, kam?

Prašajte raj' oblak neba,

prašajte raji val morja

kadar mogočni gospodar

drvi jih sem ter tje vihar.

Oblak ne ve, in val ne kam,

kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,

de pred obličje nje ne smem,

in de ni mesta vrh zemlje,

kjer bi pozabil to gorje!

De ne smem, si ukazala,

belih rok se dotaknit';

zvedla, deklica si zala!

kako znam pokoren bit'.

Zraven si mi ukazala,

de te moram pozabit':

bogal, deklica bi zala!

ak bi moglo se zgodit'.

Pet čevljov merim, palcov pet:

adijo, ljubca, starši,

in zbogom vi, tovarši!

Dopolnil sem devetnajst let,

pet čevljov merim, palcov pet,

in črvrste sem postave

od nog do glave.

Strune! milo se glasite,

milo, pesmica! žaluj;

srca bolečine skrite

trdosrčni oznjanjuj:

kak bledi mi moje lice,

kak umira luč oči,

kak teko iz njih solzice,

ki ljubezen jih rodi.

Pojo ljubezni moje vam nesreče,

kakovi revež je, ki ga presune

'z oči nebeških vrže na pušica.

Un dan si začela,

otrok pred, cvetet',

že rož'ca si cela,

si hvala deklet.

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,

skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,

trpljenje in obup mu hlapca zvesta,

in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice,

pravjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,

kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste

pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device.

Dve sestri videle so zmoti vdane

oči: bilo delkle je nizko ena,

bila je druga njij visoka žena,

obe lepote cvet, in čast Ljubljane.

Tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam,

tako in bolj še čakam hrepeneče,

oči zagledat' tvojih svitle žarke.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno

trobente in gosli, in cimbale pele,

plesale lepote 'z Ljubljanje so cele,

v nedeljo popoldan z mladenči vesele.

Al, ker se ozira, plesavca si zbira,

zagledal pri mizi rumeni junaka:

enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,

želi si plesati z njim deklica vsaka -

omrežit' ga Uršika lepa želi,

zaljubljeno v njega obrača oči.

Podal ji mladenič prelepi je roko,
in urno ta dva sta po podu zletela,
ko de bi lahke peretnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar',
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali, in spet drugi vpije: ''fej te bodi!''
Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti
drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blodi.