Čutiti

Stal sem na rahlih, travnatih tleh in pustil očem, da so mirno zrle zdaj v sinjino neba, zdaj v zamolklo modrino reke, zdaj v ostro srebrno plavilo slapa. Očem sem pustil, da se okopljejo v modrih tolmunih čudežev, da bi kasneje prepustil vse svoje telo ostro hladni vodi reke.
In kasneje, sušeč se na žarkem soncu junijske brezkrbnosti, sem, kakor da prej nisem utegnil ali pa hotel zoabjeti vse čarobnosti, pogledal gor, gor, kamor je kamniti velikan zasidran kot nasedla ladja priplula po neznano kateri reki, iz krajev kdo ve od kod. Ali je zrasla iz tal in poganjala kvišku kot v pravljici o fižolovem drevesu, ki je skoraj predrlo oblake ali pa so morda njene korenine v oblakih in so njena ramena, vrat in glava vraščeni v zemeljski ovoj?
In tako sem kar stal na tistih rahlih tleh in pustil, da so skozme prehajali klici ptic, letajočih visoko na nebu, utrujeni glasovi jelenov, lahkotni zven srn v drnu - zdelo se mi je, da je čas ustavil svoje nihalo, jaz pa kar stojim na tistih rahlih tleh in čisto mirno, pa vendar skoraj brez diha, zrem v obličje tisočletnih čudes.

Yosemite park - California