četrtek, 24. maj 2007

Spet doma

Ko sonce z žarki ovije popotnikovo srce in ga s toplim poljubom spremeni v rdeč šopek omamno dišečih vrtnic in ko veter, odišavljen z vonjem cedre in eukalipta drhteče poboža oznojeno čelo in mu razpenjeni zeleno-modri valovi morja pršijo v obraz kristalni pršec soli, takrat zagotovo ve: "Končno sem tukaj, kjer sem nekoč pustil srce, dasiravno tukaj še nisem bil."
Nikdar še ni videl prostranih kostanjevih gozdov, ne dolgih vrst eukalipta, nikdar zrl v rdeče-oranžne pečine, niti se nikoli povzpel na starodavno trdnjavo in pustil, da skozenj polje dih tisočerih, ki so tukaj že bili, že videli, že občudovali - zakaj torej mu je vse znano, zakaj je , kot da bi po dolgih, dolgih letih prišel domov in natančno vedel, z zaprtimi očmi čutil, kje ima oče spravljene stare beležnice in pratike - kot bi jih skupaj listala včeraj - in kje mati hrani koruzni kruh in rumeno zagozdo sira.
Torej stoji na pečini, mirno gleda nikdar videne, a tako znane podobe; pomirjeno sede na granitni rob in si potiho pove: "Končno. Doma sem."










































Posvečeno plemeniti gospe s polj, večni potnici skozi skrite stezice naših src.




nedelja, 06. maj 2007

Prgišče žarkov




Svilnat tulipan želi mi dober dan,
rumena mačeha sosednjim
cvetkam se smehlja




Sonca žarek posije,
prelesti vigredi razkrije




Dan po pelodu diši,
malim žužkom obed diši

Se kaktus v soncu preteguje,
zadovoljen s pogledi
cvetlice ljubkuje



Nihče se ne obotavlja,
zelene prstke toploti nastavlja




Toliko barv,
toliko pomladne moči,
kot kalejdoskop se rožni cvetek zdi




Vse, kar imam rad,
nosi pomladi pečat


Vsako leto podarjena umetnija,
vsako leto pomladi poezija




Ko mislim,
da sem videl vse,
se nov cvet s ponosom odpre




Kaj naj si še sploh želim?
Imam dvoje oči,
z njimi v čudež življenja strmim