sreda, 06. junij 2007

Jutru

Jutro si nalahno meglene oči odstira,
previdno se sonce nasmeji-
v trenutku tem
čas obstoji.
Od žametnih trav
do zadnje krpice nebesne modrine,
pogled šine
v višave, v srebrne planine.
Popotniku smreke, bori šumijo
vsakokrat drugače,
a vedno ganljivo-
tisto mehko, srcu drago melodijo.