ponedeljek, 09. julij 2007

Za sedmo tančico

Toliko dni, mesecev, let, videvamo svojo ljubljeno osebo, pa nikdar ni do kraja spoznana, do kraja odkrita, kot da je ne varuje samo sedem tančic - tako je, kot da takrat, ko mislimo, da se odstira še zadnja, zaniha pred nami kot lahen dih zopet nova in naslednjič zopet nova. In čar nikoli do kraja odsmehljanega smehljaja, nikoli do kraja razumljene otožne pege v srečnih očeh, nikoli do kraja spitega opoja dveh dlani, ki objeti druga k drugi raseta v eno - je tisti čar, tista čarovnija, ki ni nikdar doumljena in razkrita in nas žene, da vedno znova zremo vanjo, ne bi-li morda uspeli vskočiti v trenutku njene nepazljivosti v samo srčiko skrivnosti - pa ostanemo znova in znova srečni poraženci.
In tako, ko zremo v obličje prirode, v vse, kar je njenega, v ves tisti neizrekljivi opoj, za katerega mislimo, da pripada nam - ostajam srečni poraženec pred njenimi sedmimi tančicami.















6 komentarjev:

helena/knoflca pravi ...

tole je pa božansko.....
lepša serija ne bi mogla bit <3

Sebastjan pravi ...

To je res božanska serija.

Anonimni pravi ...

u super fotke!

Anonimni pravi ...

Vrhunske!

Žiga Gričnik pravi ...

Čudovita serija!

Anonimni pravi ...

Tle pa kapo dol, za vse te linije. In čb paše res. Zgleda se bo treba kaj naučit iz takšnih fotk in ne samo gledat.