Nedosanjane podobe

Morda je tukajle, kjer sedajle hodim, vse tako, kot je bilo pred sto in dvesto in pred tristo leti. Tako kot je bilo vedno, tako kot je zdaj in morda ostane enak pogled za nekoga, ki bo tukajle , po tej prašni poti stopal čez sto , čez dvesto, čez tristo let.
Vse je tako domače znano, vtisnjeno v mehak spomin iz mladostnih dni, posutih s filmi o življenju staroselnih in priseljenih. Tako dobro je videti velikanske kamnite sklade, toplo sevajoče dobrodejno oranžno svetlobo, tako dobro je videti znana, neznana steptana tla in nad seboj čutiti modro poletje.
Lahko bi hodil, ure in ure bi lahko hodil in zdelo bi se mi, da so se te poti moja obuvala že dotikala; lahko pa bi legel, ure in ure bi lahko ležal in dosanjal podobe iz filma, ki sem ga nekoč davno, fantič, tako zasanjano gledal.