Barva nedeljskega popoldneva

Tako lepo mi je, kot mi je bilo takrat, otroku: v nedeljskem popoldnevu sem legel pod jablano, polno drobnih, z rdečico oblitih sadežev. Skozi zelene liste, ob robovih zaradi julijske pripeke rahlo rjaveče, je sonce vlivalo zlato svetlobo. Tako ležeč na mehki preprogi detelje, sem s polodprtimi očmi želel s pogledom seči vse do oblakov, skozi katere je bilo videti kdaj, a redkokdaj, beli, dimnati rep letala, brnečega v zlate daljave.
Želel bi pogledati samemu soncu v obličje, pa sem vedel, da nihče ne vzdrži njegovega plamtečega pogleda. Zato sem ležal z zaprtimi očmi in si skozi tanke opne vek, kakor skozi svilen zastor, upal pogledati zlati krogli v obraz. Še skozi zeleno listje, skozi veke, je moje oči rezala toplota in močan sončni sij je v njih risal nikdar prej videne podobe, ki so stopale druga v drugo, se druga v drugi topile, stapljale in spet ločevale. Začaran sem sledil gibanju in migotanju podob in barv. Barv! Največ je bilo oranžne: čudovite, tople, srečne. K njej se je kdaj stisnil žarek rdeče in kadar so me od toplote zapekle oči, nežen curek modre.
Kdo ve, kdaj so se podobe sončnega neba sklenile s podobami mojih sanj, da sem se lahko v mirnem, popoldanskem spanju sprehajal po mostu, ki veže svet budnega s svetom spanja.
Toliko let je že od takrat in nikdar nikjer nisem več našel tiste oboževane oranžne luči, nikdar več tistih nezemeljskih podob - vse dokler nisem nekega dopoldneva stopil v skrivnost Antilopjega kanona.