Vasica za srečo

7.1.2007



''Greva v tisto vasico, ki si si jo včeraj tako želela videti?'' vprašam Anniko, ko v zgodnjem nedeljskem dopoldnevu stopava po prekmurski ravnici. ''Pojdiva!'' se nasmehne Annika. ''Tam je vse, kar si želim: vonj dima bukovih drv, ki se v sukajočih oblačkih vrti v nebo, dremajoče muce na toplem hišnem pragu, vonj po kvašenem pecivu, ki se peče, da bo postreženo ob kosilu, barve meglic, kužki, ki me bodo z laježem pozdravili. Vse to.''

Pa hodiva po vasici, ki Anniki prinaša srečo. In res nama nosnice širi prijeten vonj po dimu, po senu, ki svoje bilke, kot drobne prste, steguje skozi reže senika, dremajoče muce si naju lenobno oglejujejo, mali in veliki kužki varujejo z opreznim laježem svoje domove. Da, tudi to: skozi priprto okno kipi vonj po svežem pecivu.

''Morda pečejo rozinov kolač,'' si zaželiva, ko naju dopoldansko sonce greje v hrbet, poslavljajoč se od najine srečne vasice.