Po srečni prah

So dnevi, ko uram ostane samo par minut - takrat greva v Vrbje pri Žalcu. In so dnevi, ko je časa skoraj na pretek - pa tudi takrat greva v Vrbje.

Tja naju, kot ptice selivke jesen, kliče Vrbinsko jezero. Velikokrat smo kar sami; vode temna gladina, šumeča drevesa, ptice, kačji pastirji, močvirske trave in cvetice in midva.

Tiho hodiva po poteh in potkah, napolniva misli z opojnimi vonjavami vode, zelenega in cvetočega brstja, ki mešajo svoje dišavne note v omamno, ubrano simfonijo.

Vedno bova hodila tja - v žalostnih dneh po srečni prah, ki je razsut po travah in v srečnih dneh s hvaležnostjo, da smeva biti priča malim, velikim čudežem, ki nama jih kot čarovnik odstira Priroda.