Drugo ime za sanje

''Gresta z nama na Kanarske otoke? Saj sva vama pripovedovala, da sva lani doli spoznala Zorana, ki mu Kanarski otoki dajejo drugi dom? Čudovit človek, dober, resnični prijatelj. Vabi nas, da ga obiščemo,'' sta naju navduševala Jana in Ivan, zaljubljena v to otočje.
In letalo je tistega lepega januarskega dopoldneva pripeljalo tudi nas štiri. Samo nekaj pogledov na pokrajino spodaj pod spuščajočim se letalom je bilo dovolj, da sva z Anniko vedela, da bova naslednjih šest dni popolnoma predana čarobni pokrajini.






Kakor sta rekla Jana in Ivan: Zoran je čudovit človek, s prirojenim čutom za gostoljubje.
Naslednji dan se odpeljemo v mesto in Zoran nama v tekoči španščini pomaga najeti avto, pospremi del poti in naju usmeri v gore.

In tako, komaj čakajoč, da se začne pogled odpirati, odpeljeva. Kako piše v knjigah? Novim dogodivščinam naproti! ''Slikice nabirat, prizore rabutat,'' bi rekla Annika in tu jih je bilo in ni jih zmanjkalo.

Hoteli , trgovine, restavracije, vse je tako hitro izginilo za najinima hrbtoma, da nisva bila prepričana, če je v resnici obstajalo.

Ozka, vijugava cesta naju je srkala v deželo, kjer so vse besede premalo in hkrati vsaka odveč. Kot v zamaknjenosti sva se brez besed zlila v zelenilo dežele in zasopla hitela po gričih, kamnitih potkah, borovih gozdičkih in gozdovih, med pomladno zeleno podrastjo, po zglajenih kamenčkih in pokajočih vejicah - hitro, hitro, da nama pogled ne bi pozabil vsrkati vsega in še več; da bi utrgala večnosti velik in še večji šopek zimzelenih spominov.

''A ne, to je kot bi bedela, pa hodila obenem v sanjah,'' se smejeva, ko nevidna roka odstira megle in meglice in z zlatim sončnim žarkom, kot s prstom kaže v dolino pod nama na niz jezer, ki se bleščijo kot velike kristalne solze.

Najin smeh si kot veliko pisano žogo podajajo gore, ko hitiva proti modremu razpenjenemu čudežu v dolini. ''O, morje! Tako sem srečna! Ure in ure bi lahko gledala nikdar končani, zasopli ples ledenih valov, ki s svojimi belimi krinolinami v taktu udarjajo ob pečine,'' očarano reče Annika in pobira v nahrbtnik nekaj kot črni žad bleščečih, od valov prebičanih kamnov.

''Za spomin. Doma na okenski polici bodo, poleg pelargonij. Tako bova imela večno cvetoče sanje in se kadarkoli potopila vanje,'' si rečeva, ko stojiva ob oceanu, tudi midva, kot dva kamenčka na obali čudeža življenja.