Nedosanjane podobe

Morda je tukajle, kjer sedajle hodim, vse tako, kot je bilo pred sto in dvesto in pred tristo leti. Tako kot je bilo vedno, tako kot je zdaj in morda ostane enak pogled za nekoga, ki bo tukajle , po tej prašni poti stopal čez sto , čez dvesto, čez tristo let.
Vse je tako domače znano, vtisnjeno v mehak spomin iz mladostnih dni, posutih s filmi o življenju staroselnih in priseljenih. Tako dobro je videti velikanske kamnite sklade, toplo sevajoče dobrodejno oranžno svetlobo, tako dobro je videti znana, neznana steptana tla in nad seboj čutiti modro poletje.
Lahko bi hodil, ure in ure bi lahko hodil in zdelo bi se mi, da so se te poti moja obuvala že dotikala; lahko pa bi legel, ure in ure bi lahko ležal in dosanjal podobe iz filma, ki sem ga nekoč davno, fantič, tako zasanjano gledal.

Večen upor

Pod nepredirnim plaščem razžarjenega neba, pod nikdar utrujenim soncem, ki zna v hipu ožgati ustnice in lega kot neizrekljivo težak tovor na naša ramena in hrbte - tam čakam in gledam v daljavo.
Zrak je oživljen, migota, migota, kot bi na milijone nevidnih žuželk hkrati lebdelo in frfotalo s krili, pa vseeno skozi ves ta migot gledam, kako lep je ta svet!
V kraju žalostnega imena je slutiti toliko prikritega življenja, upora, hotenja, toliko nevidne sle, da bi iz s soljo prežetih tal kdaj zrastla mala bilka, da bi se ta bilka krepila, zelenela, v pomladnem mesecu trosila cvetje in jeseni darovala sadež žejnemu popotniku.
Zatorej, ko gledam razbeljeno nebo, nebo, po katerem so ptice pozabile jadrati, ko gledam ogolele hribe, na katerih sta mah in trava pozabila, kako se vzbrsti, in ko hodim po preslano slanih tleh, davno pozabljenih od stopinj živali - začutim, tudi v zadnjem kotičku srca začutim: hodim skozi bolj živo pokrajino, kot je moč misliti, videti, želeti; hodim po Dolini smrti, pa vendar me povsod božajo nevidne dlani Življenja.