V sobanah njihove zgodbe

Kako lepo je, zdaj to vem - iz asfaltne poti, iz avtomobila, iz prehitrega stoletja, za vsaj uro vstopiti in živeti v pravljici Nekoč, za devetimi gorami ...
Kar nenadoma sem ga uzrl, kakor čudovit privid, ki bo izginil v pomežiku očesa. Pa ni, le vedno mogočnejši, bolj bel je postajal, z vsakim korakom, ko sem se mu bližal. Na široko vabeč je odprl vrata, ne bi me morda v notranje prostore zamikalo. In me je zamikalo, da pogledam, če notri pravljica živi in če morda uzrem dvorjanke, po tedanji šegi napravljene in počesane; pa visoke, resne gospode, polglasno se pomenkujoče za mizico, na kateri strumno stoje slonokoščene šahovske figurice. In čakam še, da uzrem gospoda, gospodarja te pravljice in njega gospo, ki je pravljice duša.
Pa morda so ravnokar odšli, ni moglo biti dolgo tega - res so na mizicah odprte fine škatle, polne šahovskih figur in na mizicah iz orehovega lesa stoje kot dih tanki porcelanasti krožnički in skodelice, iz katerih so morda ravnokar srebali vroč metin čaj in uživali v prhkih kolačkih. Potem pa so odšli, na tiste jase ob gradu so odšli, pa na sprehod z roko v roki. Okrog jezera sta se izprehodila mladi Josip in Katarina, njegova ljuba. In mnogo jih je v bukovem gozdu, pa pijejo hladni jesenski zrak in se pomenkujejo, kje bodo to soboto bal imeli in se razgreti od zlatega zagorskega vina zavrteli ob zvokih gosli in tamburic.
Tako hodim sam po sobanah, dobro vedoč, da se proti večeru vrnejo; torej se podvizam, ker ne želim, da se pravljica kako drugače napiše, kakor jo pišejo oni. Iz sobe v sobo hodim, bližajoč se izhodnim vratom, s sten pa me gledajo neme podobe zalih gospic in plemenitih gospa in otrok v ljubkih oblačilcih z jabolki v ročicah in resno strmečih gospodov v visokih, poškrobljenih ovratnikih.
Zdaj jih poznam in nič hudega ni, če so še tam zunaj in se vrnejo s prvim mrakom. Jaz bom takrat že doma, v sobah svoje zgodbe.