Na vršičkih prstov

Na vršičkih prstov stojijo, ta drobna krhka bitja, tako prosojno rahla kot morska pena, kot čipkasta obroba oblakov.

Ne želim misliti in nočem verjeti, da so to deklice in mladeniči, vsak s svojim herbarjem skrbi v duši. Nočem verjeti, da je tisto, kot dih lahno bitje deklica, ki si je na obraz narisala ljubek, nezemeljski nasmešek in pleše in se vrti in dražestno ziblje svoje telo na konicah prstov, deklica iz sosednje ulice, kjer živi v beli najemniški sobici in si to malo sobico deli z dvema rumenima kanarčkoma, malimi rumeno-črnimi ribicami, plavajočimi v visoki stekleni posodi in z belo muco, ki vedno drobno navija svilnato dreto, ležeča na edinem naslanjaču. Pa bi tako rada, tako zelo rada bi ta drobna deklica, da bi kdaj na ta naslanjač sedel zali mladenič iz orkestra, on, ki zna pripraviti violino, da joka in da skrivaj joka tudi deklica.

Pa ne bo nikdar izvedel, ker on ljubi malo, svetlolaso balerino, ves omamljen od sija njenih zlatih las, ki pod lučmi reflektorjev sijejo bolj od sonca samega. Gleda jo in igra, da violina joče, da joče mala balerina iz bele podstrešne sobice in da se orosijo oči balerini zlatolaski, ker je bil njen dragi, njen edini ljubi, temnolasi, črnooki fant, mladi čelist, danes zopet tako molčeč in v mislih tako daleč, da jo je zazeblo v srce.

Pa navzlic vsemu plešejo in muzicirajo tako milo, kot da je prvič in kot da bo zadnjič.In tako hočem vekomaj misliti, da so ta drobna vilinska bitja, rahla kot morska pena, večno mlada in lepa in da ko pade zastor, žive srečna do konca svojih dni.