Simbioze

Nedelja ... Tako pripravna za dopoldanski sprehod, ko je sprehajalcev tako malo, da se zdi, kot da mesto spi. Torej ga ne motim v njegovi sladki predpoldnevni dremavici in zavijem kar na desno, kjer so mostovi doma in vedno budni. Kot veliki oklepaji, v katere lahko zapišemo kaj lepega, so. In drugi se zde od daleč pogledani kot ravna deščica iz ene strani v drugo stran; morda kot dlan, ki se vsa silna leta trudi, da ostaneta bregova toliko vsak sebi, kot je ravno prav.
Vedno me očarajo - mostovi. In vedno se vprašam: kaj je reka brez mostu in kaj je most brez reke? Ali bi lahko bila reka tako mogočnega toka, če ne bi bil nad njo bočen most in na mostu nemi opazovalci, ki lahko z njega to mogočnost čutijo? In kaj bi mostu usahla struga, žalostna opustela brazda? Tudi on bi izgubil svoj sijaj in svoje poslanstvo.
In tako dalje zadovoljno umirim svoj korak. Vse je ravno prav, tako, kot je srcu drago: nedelja, lesket mogočne reke in mostovi nad njo.