Sila želje

Gledam jih, kot čudovite bele mačke, živeče v savanah so. Kot pume, gepardi, levi, leopardi se zde: nenadoma je njih hod popolnoma ustavljen, nemirne mišice ne plapolajo več kot razigrane strune – nenadoma so do konca razpete v napetem čakanju in pričakovanju; oči priprte v dve drobni, temni reži, dih globok, da dviga prsni koš in zamaje grlo. V pomežiku sekunde se svet ustavi, glasovi s tribun so za njih neslišni; očem ni mar ne za levo ne za desno stran. Samo neka neopredeljiva točka tam spredaj ima tisto magično hipnotično moč, ki posesa ves njihov dih in vso njihovo bit.
Gledam, strmim, in te točke ne ozrem, ne vidim.
Ko se človek-mačka požene gor in višje, ko hoče nogo okopati v rosi oblaka, skozi zrak, kot ostra puščica švisne njegov zmagoslavni grelni krik, in tedaj vem, da je tista točka, ki je očem nevidna, točka sile želje.

(Annika)