''Na kaj te to spominja?''

V trupu velike jeklene ptice je mirno in varno in večino potnikov je lahno slišno brnenje motorja zazibalo v polsen. Presrečen, ker sedim ob oknu, raje zrem v gosto belo kopreno, za katero smo otroci včasih verjeli, gledajoč v nebo, da to pač niso oblaki, temveč gore omamno sladke stepene smetane. Ko smetana poide, lahko daleč daleč spodaj zrem v koničaste vrhove tisočakov, potopljenih v sneg.
In ko tako zelo hitro drsamo po zračni drsalnici dalje in še naprej, se lahko igram igrico 'Na kaj te to spominja?', kajti pogled se čudi planjavam, poljem, travnikom pod seboj - tako ostro ločenih, kakor da je velikan s svojim velikanskim ravnilom in s svojimi velikanskimi barvnimi svinčniki občrtal sleherno ped zemlje.
In dalje se glasno začudim reki, v katero priteka toliko rečic, da si rečem: ''Na kaj te to spominja?'' in si odgovorim: ''Tole je pa kot v atlasu človeškega telesa - tole je močna glavna žila in k njej priraščene drobne kapilare.''
In vse te barve! Ne znam si jih razložiti in tudi, če bi si jih znal, si jih ne bi hotel. Zato raje pustim otroku v sebi, da sanjari: ''Tam spodaj je ogromna velikanova paleta in kadar je velikan dobre volje, izruje visok hrast in prime za deblo, kot bi v roki držal čopič in njegovo krošnjo pomaka v barve in jih dobrovoljno meša in barva in barva. Ko v reki čopič umije, le-ta dalje teče skoraj rjasto rdeča.
Stevardesa me prijazno glasno pozdravi, videti je, da že kar nekaj trenutkov stoji tamkaj. V dlan mi položi kozarec pomarančnega soka. ''Na kaj te to spominja?'' ''Spominja me na sončne oranže, zrasle na brezkrajnih plantažah Kalifornije, ki mi bodo dale odžejati.
(Annika)