Kvišku

Ni mi neugodno, niti nelagodno skoraj samemu hoditi po mestu, ki daje dom tisočim in desettisočim. Vsi oni so zdaj v mirnem hladu kamnitih in betonskih in marmornih stavb pred računalniki, za pulti polpraznih trgovin, v lokalih frizerskih salonov in malih točilnic, kjer dajo odžejati z limonado in ingverjevo pijačo.

Skoraj srečno hodim po skoraj opustelih pločnikih, ki bodo popoldan in v predvečerju postali nemirno velemestno mravljišče, ki bi ga rad gledal, sedeč ob kovinski mizici, mirno pijoč vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu. To bo zvečer, zdaj pa je predpoldne in v miru lahko čutim rast mesta, ki klije iz malih predmestnih hišic, raste v opečnate hiše z nadstropji in davno pozabljenimi kovi balkonskih ograj, da bi slednjič, skoraj brez čutenega prehoda, kot od nevidne sile gnana, pognala kot bilka, hlepeč po svetlobi, gor, navzgor in še višje. Tja, kjer se od višine zvrti in kjer so oblaki skoraj na dotik kazalca in kjer ptica švisne mimo okna in če bi to okno bilo odprto, bi rahla zavesa od njenega leta nemirno vztrepetala; ravno tako, kot trepeče moj pogled, begajoč z oglavja enega do oglavja drugega višavskega nebotičnika.

In hodim in še kar hodim in oprezno stopam, da lahko vidim, kje se vraščata nebotična stavba in nebo.
Ko pa opazim tukaj na tleh, na tej varni asfaltni preprogi, mali vrtiček, ki daje slutiti, da z njim lastnik obljublja hladno osvežitev, sedem že sedaj, ko še ni niti predvečerje, h kovinski mizici in zaprosim za vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu.