"Singidunum",

bo kasneje temu mestu, ki smo se mu bližali v zgodnjem popoldnevu, dejal Goran. Singidunum - toplo zveneče kot krepak pozdrav, kot čvrsta dobrodošlica - ali morda Singidunum, kot ime milozvočnega, neznanega glasbila, na zvoke katerega v davno minulem mladem aprilskem jutru plešejo v belo platno oblečene mladenke in mladci. Ali morda Singidunum drugo ime za dom, za vrtiček krog njega, za komaj odprt španski bezeg ob opečnatem zidu?

Pogledam v temne pričakujoče oči prijatelja, ki sedi poleg mene in vem: Singidunum pomeni kraj, kjer je skrito njegovo otroštvo, pomeni droban hodnik in male, tople sobe, zvrhane njegovih spominov; Singidunum sta njegova mama in oče, ki bosta odprla vrata in njuna , v sreči ožarjena obraza bosta preglasila celo svetlobo aprila.

In potem, čez nekaj neučakanih minut stojimo pred njima in ne vesta, koga bi najprej objela in poljubila in tudi mi ne vemo koga od njiju bi najprej priželi k sebi, je vse tako preprosto in ob- enem slovesno. Ganjeni gledamo, kako ta dva stara, dobra človeka s skoraj pobožnimi kretnjami pogrinjata beli prt čez mizo, ki je bila vesela in včasih otožna priča tolikim pogovorom, tolikim obedom in s kakšno ganljivo skrbjo razvrščata zveneče porcelanaste krožnike in se s pogledi pomenkujeta, kateri bodo tisti kozarci, ki se jih bo ohlajena pijača najbolj razveselila. In ko ju tako gledamo, vemo; močneje, topleje od sonca, ki je kot čudovit rumeno zlat balon pripeto na modro aprilsko nebo, sijeta in grejeta nasmeha očeta in mame.

In ko zvečer v neki drugi sobi, ob neki drugi mizi - lahkotni kot sobotno jutro, sedimo in je nerazrešljiva edina dilema večera: kaj je nebu slastneje - pita z mlado skuto ali ona z zelišči, zopet vidimo dva para bleščečih , smejočih oči - oči Gorana in njegove drobne, mile soproge.

Zdaj natanko vemo, pa nismo nikdar zahajali k uram latinskega jezika, kaj nam štirim pomeni Singidunum: Singidunum je kot sladek vonj cvetoče akacije v aprilu, Singidunum so zeleni, svetlo zeleni parki, na katere vigred riše rumene narcise in žareče tulipane; Singidunum je kot tok neskončne reke in Singidunum je kot vonj na vetru posušenega perila in Singidunum sta dva dobra človeka, ki stojita na malem vrtičku, polnem ivanjščic in regratovih cvetov in nam rahlo mahata v slovo tako dolgo, da ne razločimo več njunuh obrazov, a sončni sij njunih prijaznih obličij ne pojenja niti takrat, ko je Singidunum samo še drobna lisa za našimi hrbti.

Ko ležemo zvečer k počitku, čutimo, da je ta dobra, mila svetloba njunega nasmeha darilo, ki ga bomo skrbno hranili do naslednjega snidenja, do nekega pozlačenega dne v septembru.