Po peščeni poti hodiva, na desni poležujejo zorana polja, na levi med gostim zelenjem se da slutiti, da bo priroda v vse tiste pisane lesene hiške kmalu doklicala milega neba željnih ljudi, ki bodo na drobnih čolnih vozili sebe in svoje družine in svoje prijatelje in svoje stare in svoje nove znance - ker vidiva steklen odblesk morja in slišiva šumenje dopoldansko razposajenih valov.
Veva, da so tudi konji blizu, a ker bi jih rada uzrla kar zdaj, kar takoj, so predaleč - pa sedeva nazaj v avto in kmalu uzreva znane podobe , ki jih poznava do sedaj samo iz čudovitih fotografij.
Ni jih takoj videti - konjev, tistih belih, ponosnih bitij, s pogledom , v katerem lahko kot v čarobni, kristalni krogli prepoznamo vso žalost ali pa vso radost tega sveta.
Pa jih zagledava; lesena hiša zapira pogled nanje, torej se povzpneva po stopnicah vanjo in spoznava, da je tam prav zato - prav zato, da z višine dovoljuje občudovanje bitij kraljevskega ponosa.
Mirno stojijo in dolge minute se ne premaknejo, kot bi bili iz belega marmorja, samo v vetru plapolajoča griva izdaja , da so umetnina prirode.
Rada bi bližje k njim, pa se podava po drobnih potkah skozi goščavo, ki ji je velikodušno dopuščeno, da lahko v vsaki pomladi še bolj razraste svoje dolge zelene prstke, da dela skoraj pletivo in vsake toliko je ob rečnem rokavu, čigar voda ne pusti h konjem, ki živijo svoje odmaknjeno življenje na drobnih otočkih, lesena ograja - zaradi nekaj nalašč odstranjenih deščic prava opazovalnica , kjer lahko zamaknjeno tiho opazujeva bela bitja.
4 komentarji:
Ponovno čudovito spisano in predstavljeno. Fotke dreves so mi zlo všeč delujejo tako pravljično ...
Lp
Ne vem katero fotko naj izpostavim, ker so vse super.
uh res lepo!
te linije dreves... reke...
kje je to?
Rokor, posneto je bilo ob izlivu Šoče v morje v bližini mesta Monfalcone.
Hvala.
Objavite komentar