sreda, 18. april 2007

Prodajalna spominov

Lovim se z nedeljskim dopoldnevom, lahkotnim in svetlim kot labodje pero; zdaj ga lahne , marčevske sape podrsajo po tleh, zdaj ga kot z nevidno nitko potegnejo pod razstvetljeno pomladno nebo in jaz mu sledim ob reki, pa se na mostu obrnem, ker se je peresce obrnilo in grem nazaj ob reki, počasni , svilnato tekoči. Zdaj nisem niti sam, niti osamljen, ker vrvež pred menoj me kot vrtinec potegne vase in vdano kot drugi, hodim od stojnice do stojnice in gledam stvari in reči, postavljene na ogled, ne bi se morda kakšno oko zaustavilo za bežen hip na tistile mali, v medenino varno spravljeni uri ali morda na leseni škatlici, polni roževinastih gumbov, ali na svetilki, ozaljšani s kristalnimi grozdi.
"Očka, mi kupiš medvedka?" moleduje fantiček in s prstom kaže na temno rjavo, iz debele volne spleteno igračko, s črnima gumboma namesto oči. Zraven medvedka stojijo majceni porcelanasti predmeti: sladkornica, pa posodi za sol in poper, upodobljeni kot dve hruški, ena rumena in druga, v kateri je bil nekdaj poper, rjava. Na srebrnem pladnju rahlo potemnjenem, občudujem pet kristalnih kozarcev. "Za portsko vino, veste", mi reče gospa, katere je vse to bogastvo. "Koliko bi dali?" bi gospa trgovala, pa meni ni, torej se obrne nazaj k svojemu pletenju na kolenih, pusteč, da previdno primem krhki kozarec, do vrha napolnjen s svetlobo marčevske nedelje. Le kdo je nekoč nekdaj jemal v roke ta nežni kristal? To je morala biti mlada gospica, ki je v nedeljskem popoldnevu sedela s svojim ljubim v zavetju vrtne ute, omamljena od njegove bližine in težkega vonja španskega bezga, ki je svoje dišeče cvetne lati radovedno stegoval vse do njiju. Kot velik, vijolični cvet, je bil klobuk mlade gospice in bele, kot šmarnice, rastoče ob prodnati poti do ute , je bil njen obraz in prav takšna čipkasta bluza in prav tako beli sta bili drobni dlani, ki sta kot plašni golobici počivali na damastnem prtu. Njen ljubi je vso čarobnost trenutka objel z enim pogledom in se kot od nevidne sile gnan, pognal višku, da sta kozarca za port zažvenkljala in potočila raz sebe nekaj omamne sladke tekočine. "Rad vas imam, Melania" , je zašepetal in jo prijel za belo dlan, plašno golobico. "Rudolf," je ljubeče dahnila in v njenih modrih očeh je prebral, kar je želel slišati.
Nekdo me je nalahno odrinil, me zbudil iz sanjarjenja. "Ti kozarci so ti ljubi?" je vprašal mlad moški v pojoči govorici Mediterana. "Si, si, " je ognjevito pritrdila mlada žena in ga ljubeče, proseče pogledala.
"Za portsko vino , gospod," je dejala gospa ob pultu in odložila svoje pletenje.





































2 komentarja:

Vanja pravi ...

Hm, nostalhija! Koliko zgodb, ne?!

Anonimni pravi ...

Na bolšjaka je treba iti z Yurkom in njegovim fotografskim očesom, ter z Annikinim iskrivim pogledom, ki je posebej izurjen za drobne - majhne stvari. Vidi in beleži prav vse, od pozabljenega medvedka, do krhke porcelanaste skledice, seže v dušo mimoidočega.. Videno in dojeto dobi nato mesto v Yurkovih Prostih spisih, blogu, ki ga gledam in berem kot filigrano, nežno filozofija krasne vsakdanjosti.
Nitke stkejo več kot samo zgodbe.
Na sosedovi ograji pa sedi deklica in sporoča: jutri bo zopet vajin dan.
Šli bodo mimo, se držali za roke in vidva bosta takoj vedela, kdaj je treba pripraviti zoom in ošiliti svinčnik.
Bil bi že dober zbornik, bilo bi nas nekaj, ki bi ga imeli na nočni omarici. Lepo se imejta! P+T