S sinjim nebom v očeh

Kako veliko, veliko kolo, prav nalašč takšno, da popelje v nebo ... In ko ga nevidna pedala poganjajo visoko in kvišku, je mesto pod njim kot mesto iz tisočerih, iz stotisočerih kock: bele hišice predmestja s kančkom, s ščepom zelene trate; visoke hiše tam, kjer si predmestje premisli in si zaželi, da se ga naslavlja z mestom ..., pa visoki zvoniki cerkva, ki skupaj z nebotičnimi sosedi rasejo v dotik oblakov.
Big Ben je tako blizu, dotaknil bi se ga s kazalcem ... in enako željan sem pogleda na nederje visokomestnih zgradb, bleščečih se v jutranjem soncu februarskega petkovega dne.
A do Notting Hill pogled ne seže, srce pač, spustim ga, da se z drugimi srci sprehaja po ulicah, po uličicah, dolgih ulicah in se nikdar ne nasiti opojnih vonjav in kalejdoskopa barv; kakor se nikdar ne nasiti bleščečega mostu, kot iz sladkornih sanj zidanega.
In vrti se belo, veliko kolo in jaz se vozim z njim s sinjim nebom v očeh, s srebrno-zlatim soncem v mislih.