sreda, 24. januar 2007

Pod gradom

V nedeljo dopoldne stopati po mestu je lepo in popoldne prav tako, kajti mesto diha počasneje, komaj opazno. Dopoldne so okna zaspano zagrnjena, opoldne priprta, da pustijo slutiti čare kosila. Popoldanska okna pa so odprta okna in vdihavajo vonj bližnjih gozdov, ki uspe vdreti med ulice.
Z Anniko stopava po celjskih ulicah, veselo zvenijo pod petkami njenih čevljev. Osamljen tok, tok njenih čevljev odmeva med zidovi in se razbija v podhodih. Tok, tok po široki mestni ulici, sramežljivo prazni, pa nama zdajle zelo ljubi, ker je za bežne minute samo najina. Tok, tok čeveljcev po Starem trgu in počasni tok, tok po zglajenih kamnih ob obzidju. Do zdaj srečava samo starejši, ljubeč par. Z roko v roki stopata proti Savinjskemu nabrežju. Pogovarjata se skorajda ne, razumeta se molče. Od časa do časa postaneta, star gospod popravi svoji dragi šal, ona se nasmehne v zahvalo. ''Želim si močno, da ostariva v skupni harmoniji, kot onadva,'' zašepeta Annika, kot bi se bala, da bi jo onadva lahko slišala.





























Primeva se za roke in tok, tok Annikinih čevljev naju spremlja proti železniški postaji mimo Rakuschevega mlina in že utrujeni tok, tok potrkava proti Tehnopolisu, da bi se malo ustavil in da bi midva lahko občudovala naše tri dimnike, ponosne opečnate velikane. Kot midva z roko v roki, tako si podajajo roko zgradbe: stara, častitljiva dama, sramežljivo zaprtih oken, pogleduje čez cesto mladeniča, v jeklo ukovanega, v mavrično pisani modni opravi. Razlika je očitna, a ostajata dobra soseda, prava zaveznika.
























''O, Yurko, poglej,'' mi reče Annika, ko popoldne zaključiva z opoldanskim kosilom prekinjen izlet po najinem mestu, in pokaže na grad, ki kot star očanec mirno motri življenje pod seboj. ''Ko bi lahko spregovoril, kaj bi nam povedal? Govoril bi o Savinji, ki kot mlada, gibka žena objema mesto, govoril bi o zelenih gozdovih pod seboj, o malem mestu, dolgo prestrašeno stisnjenim za obzidjem, ki pa je zdaj preskočilo ograje in raste in kipi kot tista kaša v pravljici Lonček, kuhaj! Govoril bi o ljudeh, ki so vsa ta pretekla stoletja stopali po stezah, prašnih cestah in belih cestah in po bleščečem tlaku in po vročem asfaltu. Tako različni, pa tako enaki v nečem. V veselju. Ker Celje je mesto za veselje.






6 komentarjev:

Unknown pravi ...

Prav z veseljem je brat tvoje besede in ob tem pogledat te zelo z občutkom narejen fotografije. Super res! Kar tako naprej yurko...

OLKI pravi ...

Jure prav tečno se mi je ponavljat:

Spoznaval sem te kot velikega mojstra detajlov in barv...

Ampak sedaj me pa še s tekstom dotolčeš!

Gašper Trampuš pravi ...

mojstrsko

Gregor Harih pravi ...

Nekatere izmed teh fotografij sem že videl na raznih foto portalih in so prejemale sama odličja in pohvale. In tako so tudi ostale fotke vredne takih pohval. Imaš res dober občutek za arhitekturo. Teksti pa kot je napisal Olki - zakon.

Matjaž Očko pravi ...

odličen tekst, fenomenalne fotke, razpoznaven stil... celo življenje sem Celjan, pa ga sedaj vidim s čisto drugačnimi očmi - hvala. :)

Unknown pravi ...

No še ena pohvala iz moje strani... Res maš dobro oko za detajle in arhitekturo... In fotka z stop znakom & co je pa itak nad nad nad huda!