četrtek, 4. januar 2007

Po srečni prah

So dnevi, ko uram ostane samo par minut - takrat greva v Vrbje pri Žalcu. In so dnevi, ko je časa skoraj na pretek - pa tudi takrat greva v Vrbje.


Tja naju, kot ptice selivke jesen, kliče Vrbinsko jezero. Velikokrat smo kar sami; vode temna gladina, šumeča drevesa, ptice, kačji pastirji, močvirske trave in cvetice in midva.


Tiho hodiva po poteh in potkah, napolniva misli z opojnimi vonjavami vode, zelenega in cvetočega brstja, ki mešajo svoje dišavne note v omamno, ubrano simfonijo.




Vedno bova hodila tja - v žalostnih dneh po srečni prah, ki je razsut po travah in v srečnih dneh s hvaležnostjo, da smeva biti priča malim, velikim čudežem, ki nama jih kot čarovnik odstira Priroda.




4 komentarji:

Lenart Senica pravi ...

yurko, res bravo.
fotke premišljene in čutne in zapovrh še besedilo okusno in skladno.
bravo

Anonimni pravi ...

V veselje in čast mi bo spremljati tvoj blog in fotografije v katere zliješ svoje srce in dušo.

lp Roman Zver

OLKI pravi ...

Krasno, da smo še tebe med blogerje dobili...

huh vse več dobrih vas bo za spremljat.

Za konec: že dolgo spremljam tvoje delo in se čudim, čudim, čudim, občudujem

Anonimni pravi ...

Huh, zbiram pogum že dolgo časa... :)

Občudujem te, čeprav tvoje fotografije vedno živčen gledam in mrmram "kako temu tipu to rata!?!" sem vedno vesel tvoje fotografije...

Vidiš nevidne motive, stvari, ki nekak 3/4 ljudem ne pomenijo nič, ti zajameš na tako nor način, da moram usta zapirat z macolo.

Bravo in tista pika na I: Kljub temu, da kosiš najboljše, si tako zelo prijeten za brat ... Hvala, da nam kažeš svoja dela.

Lp