četrtek, 24. maj 2007

Spet doma

Ko sonce z žarki ovije popotnikovo srce in ga s toplim poljubom spremeni v rdeč šopek omamno dišečih vrtnic in ko veter, odišavljen z vonjem cedre in eukalipta drhteče poboža oznojeno čelo in mu razpenjeni zeleno-modri valovi morja pršijo v obraz kristalni pršec soli, takrat zagotovo ve: "Končno sem tukaj, kjer sem nekoč pustil srce, dasiravno tukaj še nisem bil."
Nikdar še ni videl prostranih kostanjevih gozdov, ne dolgih vrst eukalipta, nikdar zrl v rdeče-oranžne pečine, niti se nikoli povzpel na starodavno trdnjavo in pustil, da skozenj polje dih tisočerih, ki so tukaj že bili, že videli, že občudovali - zakaj torej mu je vse znano, zakaj je , kot da bi po dolgih, dolgih letih prišel domov in natančno vedel, z zaprtimi očmi čutil, kje ima oče spravljene stare beležnice in pratike - kot bi jih skupaj listala včeraj - in kje mati hrani koruzni kruh in rumeno zagozdo sira.
Torej stoji na pečini, mirno gleda nikdar videne, a tako znane podobe; pomirjeno sede na granitni rob in si potiho pove: "Končno. Doma sem."










































Posvečeno plemeniti gospe s polj, večni potnici skozi skrite stezice naših src.




7 komentarjev:

Gregor Krašnja pravi ...

Yurko, hude fotke, kapo dol za tole.

lp

RokoR pravi ...

o spet ena lepa serija!
dolgo smo jo čakali;)

Anonimni pravi ...

Ni besed za to serijo. Slike povedo vse. In ko hodim po "polju sredi polja", je potrebno samo rahlo zatisniti oči, v mrežnico so se fotografije namreč vtisnile za vedno.
Lp T

Anonimni pravi ...

Korzika je res videti divja. Lepe fotke, lep tekst.

Izy pravi ...

Fotke so res lepe, se vid da se kr potrudš, tud obdelane so lepo.
Pohvale,,

Matjaž Merčnik pravi ...

Super fotografije. Res lepa serija.

Anonimni pravi ...

Res ne vem, kako nisem te strani našel prej, saj so fotografije odlične. Pregledal sem novejše objave in res pohvalno.