Iz spominske knjige

"Pet bleščečih koral na ogrlici," pravijo najini prijatelji.
Midva pa jih nisva poznala, nikdar videla.
In tako se z mirnim zadovoljstvom voziva najprej po avtocesti, ki se pusti zožati v več drobnejših cest in tudi v tisto, ki nama bo odprla pogled na pet bleščečih koral na ogrlici.
Ustaviva na hribu in pridruživa avto ostalim, ki potpežljivo čakajo svoje lastnike in odideva po vijugavi cesti, pa ne hitiva, ker pogled ne more dovolj urno vpijati čarobnosti zelene, zelene trate gričev, limonovcev, ki se šibijo pod težo rumenih sadežev, ki svetijo kot razkošne rumene lučke in vabijo sonce, da le-to še z večjo vnemo greje in blešči.

Stopava v miru sobotnega dopoldneva po vasi, ki je podoba večne pomladi in obet večnega poletja. Ni še tisti čas, ko so ulice polne, prepolne ljudi, ki želijo delček čarovnije zase, ni še tisti čas, ko ima vsaka mizica zunaj krčme svojega lastnika in je vsak stol prestol.

Zato lahko prav zlagoma hodiva in si najdeva mizico in ko ovijava krog vilic al dente kuhane špagete, pokapljane s travnato zelenim pestom, s priprtimi očmi opazujeva bleščečo
vas, res, bleščečo koralo.

In ko kasneje stojiva vrh hriba, pogled kot ptica pomladi prhuta od griča do griča, vsakega pokritega z vrstami vinske trte, se ustavi na vijugavi obobalni poti, ki kot dobra misel povezuje vseh pet vasi in potem ta pogled odprhuta zopet dol k morju, ki se samo kopa v sončni prhi ter odprhuta na pisane strehe drobne vasi; prhuta v tem do bolečine lepem sobotnem dopoldnevu, da bi se slednjič ujel s sinjim pogledom morja in njegov odblesk zadržal v svojih očeh za dolgo, za večno.