Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti

-nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

-ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo

-ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino

-ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce

-nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled

-o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra; velika bitja,

ki spregovore samo,

kradar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Kakor veter

Čutim te kakor veter lahan,

v vetru drevo vzšumi;

ko da prebuja se iz sanj,

kratkolaska vzvihra z lasmi.
Čutim te kakor sveto tišino,

sprostrto preko polja,

zlato sonce nad kraško dolino,

a še bolj zlato sredi srca.

(Srečko Kosovel)

Drevo nad obal

Drevo nad obal sklonjeno

ne šumi. - Ko da posluša

nekaj in da strmi.

- Kam strmiš ti?
Ko da besede rasto iz

tišine - iz svetišča

harmonij - tihe, tihe

so morja gladine.

In ti?
Nekdo je, ki govori

za bregovi, Nekdo,

ki so mu poslušni vetrovi,

in moja uporna duša

je mirna sedaj,

ne vem zakaj.

(Srečko Kosovel)