Rast

Burja je odprla okno.
Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal
v sinjini,
svila zašumela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.

Korak, ki odmeva v to noč temnó,
najsi je poln veselja, on ne zveni;
v duši je tiho in temno -
kam bi hotele te plahe oči?
Ali boje se strmeti naprej,
kakor boji se stopinja odmevati v noč,
ker mi srce ni več Prometej
Bogu uporen, svet podirajoč? ...
Čudni so, čudni hrami srca,
ko rad bi zaprl jih pred svetom,
odmrl drhtenjem, trepetom,
ustvaril rad novo obliko sveta
takrat omahne ti bolna perot,
in ti se skloniš in padeš na pot ...

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.
Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.

Srečko Kosovel