Neme ptice pevke

Ves bel stoji pred menoj, ne siv.
Sam , a prav nič osamljen. Samoto je hote izbral, ko se je povzpel na skalni vrh, da je nemoten motril minevanje let, stoletij in da bo zdaj že ves bel, s potrpežljivo kljubovalnostjo počel to še leta, stoletja.
Kakšen dan, ko ne želi biti osamljen, dovoli vetru, da ta s svojo hladno, ostro sapo, dviguje peščeni prah s poti, zavihari čez leseni mostec in ga potrese kot ropotuljico in dovoli mu, da prevetri vse sobice in sobane, vse zaspane grajske line in ga potem, ko mu pogum pohaja, kot v boli vzpodbuja, da si le-ta upa pretihotapiti se skozi reže Friderikovega stolpa , ne bi morda tam slišal davno izzvenele odmeve krikov in šepetanja.

In če želi v neznosnem hrepenenju slišati odmeve Veronikinega , kot kotaleči se biseri bleščečega smeha, ga z nevidnim bičem priganja, da veter zaječi pod težo skrivaj ukradenih objemov, ki so kot spomini vzidani v kamnitih stenah stolpa in če želi uzreti privid davno danih in prejetih poljubov - takrat se belolasi Celjski umiri, natakne vajeti še vetru, zapre trudne, kamnite oči in vidi tam, kjer stari mož in žena pravkar pijeta popoldansko toploto - Veroniko in Friderika - Veroniko vso belo in bleščečo pod zlatimi popoldanskimi sencami, kako svojemu dragemu ponuja kot malina sladki opoj nedolžnih poljubov.

In kot bi se bal , da bi lahko te kamnite oči izjokale še kakšno solzo, strese svoje telo v bolečem krču, pokliče veter, da ta zdaj nežno odpihne spomine v varne, temne kotičke, kjer jih ne bo našel nihče drug in da se bodo tam medili in rasli za čas, ko si jih bo Celjski spet zaželel in mu jih bo veter na svojih valujočih krilih prinesel ujete v kletke kot neme ptice pevke.