Stoletni sen

Če bi bil otrok, bi lahko zakričal od sreče in kot brez glave in brez sape bi tekel, tekel, samega sebe prehitel, ne bi-li se čim prej dotaknil velikih kamnitih skladov, ki pa niso samo skladi.
To so palčki velikani in palčice velikanke in mnogo ljubkih, malih velikih otročkov stoji tam v nemi igri. Morda je kdaj puščavska Trnjulčica hodila tod in si v skalnem gradu izvolila svoj dom in tamkaj snila stoletne sanje. In vsa tista velika bitja in vsa ona majcena , so utonila za njo vred v globok , kamnit spanec barve zrele oranže.
Nihče ne odkrije, kdaj bo stoletni sen dosanjan, nihče tudi ne izda ali je dolgih sto let sanj Trnjulčice že zdavnaj minilo in je od prinčevega poljuba rešena z njim na belem konju oddirjala daleč, daleč, tam kjer so vode, borovci in smreke , borovnice in maline v njihovi podrasti in v sladki sreči pozabila zdramiti svoje ljube, ki zadaj nemo čakajo dneva odrešitve.
Čakajo steči po kamniti dobravi, ki bo pod njihovimi stopali oživljena kvišku pognala male zelene bilke in bilčice in drobne trnovite grmičke, polne omamnega medenega cvetja.
Če bi bil otrok, bi mi bilo dano videti in se z njimi lahkih nog zapoditi po kamniti dobravi; tako pa spustim svoje misli z vajeti in se jim dobrohotno smehljam, ko se le- te radovedno bližajo prijaznim malim, velikim kamnitim bitjem.

(Goblin Valley - Utah)

Barva nedeljskega popoldneva

Tako lepo mi je, kot mi je bilo takrat, otroku: v nedeljskem popoldnevu sem legel pod jablano, polno drobnih, z rdečico oblitih sadežev. Skozi zelene liste, ob robovih zaradi julijske pripeke rahlo rjaveče, je sonce vlivalo zlato svetlobo. Tako ležeč na mehki preprogi detelje, sem s polodprtimi očmi želel s pogledom seči vse do oblakov, skozi katere je bilo videti kdaj, a redkokdaj, beli, dimnati rep letala, brnečega v zlate daljave.
Želel bi pogledati samemu soncu v obličje, pa sem vedel, da nihče ne vzdrži njegovega plamtečega pogleda. Zato sem ležal z zaprtimi očmi in si skozi tanke opne vek, kakor skozi svilen zastor, upal pogledati zlati krogli v obraz. Še skozi zeleno listje, skozi veke, je moje oči rezala toplota in močan sončni sij je v njih risal nikdar prej videne podobe, ki so stopale druga v drugo, se druga v drugi topile, stapljale in spet ločevale. Začaran sem sledil gibanju in migotanju podob in barv. Barv! Največ je bilo oranžne: čudovite, tople, srečne. K njej se je kdaj stisnil žarek rdeče in kadar so me od toplote zapekle oči, nežen curek modre.
Kdo ve, kdaj so se podobe sončnega neba sklenile s podobami mojih sanj, da sem se lahko v mirnem, popoldanskem spanju sprehajal po mostu, ki veže svet budnega s svetom spanja.
Toliko let je že od takrat in nikdar nikjer nisem več našel tiste oboževane oranžne luči, nikdar več tistih nezemeljskih podob - vse dokler nisem nekega dopoldneva stopil v skrivnost Antilopjega kanona.