Visoki ples ljubezni

V zvoke zasanjanih, hrepenečih, vabečih melodij odete in v rahle tančice oblečene, prihajajo: zdaj nežno se zibajoč, kot poletne trave v večernem vetrcu, zdaj milo vabeče vijoč roke kot pomladi veje jablan, polno obtežene od cvetnih lati. In plešejo vsaka zase za svojega ljubega, visoki ples mlade ljubezni.
Ožarjene od eksplozij barvnih luči in še bolj od ognja svoje ljubezni, ki prši zlate žarke iz njih oči prihajajo pred nas, a nas v resnici ne vidijo.
Z ljubkim češnjevim nasmeškom na obrazu upirajo svoj pogled nekam daleč daleč, kjer se stena zatemnjene dvorane konča in se začne čisto druga dvorana: dvorana njihovih želja, upanj, pričakovanj, hrepenenj. Tista dvorana, kjer zastor nikdar ne pade, kjer nihče ne prihiti obrisat ličila in razplesti lase, tista dvorana, kamor se srce zateče, kadar želi zaplesati visoki ples ljubezni.