Sila želje

Gledam jih, kot čudovite bele mačke, živeče v savanah so. Kot pume, gepardi, levi, leopardi se zde: nenadoma je njih hod popolnoma ustavljen, nemirne mišice ne plapolajo več kot razigrane strune – nenadoma so do konca razpete v napetem čakanju in pričakovanju; oči priprte v dve drobni, temni reži, dih globok, da dviga prsni koš in zamaje grlo. V pomežiku sekunde se svet ustavi, glasovi s tribun so za njih neslišni; očem ni mar ne za levo ne za desno stran. Samo neka neopredeljiva točka tam spredaj ima tisto magično hipnotično moč, ki posesa ves njihov dih in vso njihovo bit.
Gledam, strmim, in te točke ne ozrem, ne vidim.
Ko se človek-mačka požene gor in višje, ko hoče nogo okopati v rosi oblaka, skozi zrak, kot ostra puščica švisne njegov zmagoslavni grelni krik, in tedaj vem, da je tista točka, ki je očem nevidna, točka sile želje.

(Annika)

''Na kaj te to spominja?''

V trupu velike jeklene ptice je mirno in varno in večino potnikov je lahno slišno brnenje motorja zazibalo v polsen. Presrečen, ker sedim ob oknu, raje zrem v gosto belo kopreno, za katero smo otroci včasih verjeli, gledajoč v nebo, da to pač niso oblaki, temveč gore omamno sladke stepene smetane. Ko smetana poide, lahko daleč daleč spodaj zrem v koničaste vrhove tisočakov, potopljenih v sneg.
In ko tako zelo hitro drsamo po zračni drsalnici dalje in še naprej, se lahko igram igrico 'Na kaj te to spominja?', kajti pogled se čudi planjavam, poljem, travnikom pod seboj - tako ostro ločenih, kakor da je velikan s svojim velikanskim ravnilom in s svojimi velikanskimi barvnimi svinčniki občrtal sleherno ped zemlje.
In dalje se glasno začudim reki, v katero priteka toliko rečic, da si rečem: ''Na kaj te to spominja?'' in si odgovorim: ''Tole je pa kot v atlasu človeškega telesa - tole je močna glavna žila in k njej priraščene drobne kapilare.''
In vse te barve! Ne znam si jih razložiti in tudi, če bi si jih znal, si jih ne bi hotel. Zato raje pustim otroku v sebi, da sanjari: ''Tam spodaj je ogromna velikanova paleta in kadar je velikan dobre volje, izruje visok hrast in prime za deblo, kot bi v roki držal čopič in njegovo krošnjo pomaka v barve in jih dobrovoljno meša in barva in barva. Ko v reki čopič umije, le-ta dalje teče skoraj rjasto rdeča.
Stevardesa me prijazno glasno pozdravi, videti je, da že kar nekaj trenutkov stoji tamkaj. V dlan mi položi kozarec pomarančnega soka. ''Na kaj te to spominja?'' ''Spominja me na sončne oranže, zrasle na brezkrajnih plantažah Kalifornije, ki mi bodo dale odžejati.
(Annika)