Kvišku

Ni mi neugodno, niti nelagodno skoraj samemu hoditi po mestu, ki daje dom tisočim in desettisočim. Vsi oni so zdaj v mirnem hladu kamnitih in betonskih in marmornih stavb pred računalniki, za pulti polpraznih trgovin, v lokalih frizerskih salonov in malih točilnic, kjer dajo odžejati z limonado in ingverjevo pijačo.

Skoraj srečno hodim po skoraj opustelih pločnikih, ki bodo popoldan in v predvečerju postali nemirno velemestno mravljišče, ki bi ga rad gledal, sedeč ob kovinski mizici, mirno pijoč vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu. To bo zvečer, zdaj pa je predpoldne in v miru lahko čutim rast mesta, ki klije iz malih predmestnih hišic, raste v opečnate hiše z nadstropji in davno pozabljenimi kovi balkonskih ograj, da bi slednjič, skoraj brez čutenega prehoda, kot od nevidne sile gnana, pognala kot bilka, hlepeč po svetlobi, gor, navzgor in še višje. Tja, kjer se od višine zvrti in kjer so oblaki skoraj na dotik kazalca in kjer ptica švisne mimo okna in če bi to okno bilo odprto, bi rahla zavesa od njenega leta nemirno vztrepetala; ravno tako, kot trepeče moj pogled, begajoč z oglavja enega do oglavja drugega višavskega nebotičnika.

In hodim in še kar hodim in oprezno stopam, da lahko vidim, kje se vraščata nebotična stavba in nebo.
Ko pa opazim tukaj na tleh, na tej varni asfaltni preprogi, mali vrtiček, ki daje slutiti, da z njim lastnik obljublja hladno osvežitev, sedem že sedaj, ko še ni niti predvečerje, h kovinski mizici in zaprosim za vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu.

Stoletni sen

Če bi bil otrok, bi lahko zakričal od sreče in kot brez glave in brez sape bi tekel, tekel, samega sebe prehitel, ne bi-li se čim prej dotaknil velikih kamnitih skladov, ki pa niso samo skladi.
To so palčki velikani in palčice velikanke in mnogo ljubkih, malih velikih otročkov stoji tam v nemi igri. Morda je kdaj puščavska Trnjulčica hodila tod in si v skalnem gradu izvolila svoj dom in tamkaj snila stoletne sanje. In vsa tista velika bitja in vsa ona majcena , so utonila za njo vred v globok , kamnit spanec barve zrele oranže.
Nihče ne odkrije, kdaj bo stoletni sen dosanjan, nihče tudi ne izda ali je dolgih sto let sanj Trnjulčice že zdavnaj minilo in je od prinčevega poljuba rešena z njim na belem konju oddirjala daleč, daleč, tam kjer so vode, borovci in smreke , borovnice in maline v njihovi podrasti in v sladki sreči pozabila zdramiti svoje ljube, ki zadaj nemo čakajo dneva odrešitve.
Čakajo steči po kamniti dobravi, ki bo pod njihovimi stopali oživljena kvišku pognala male zelene bilke in bilčice in drobne trnovite grmičke, polne omamnega medenega cvetja.
Če bi bil otrok, bi mi bilo dano videti in se z njimi lahkih nog zapoditi po kamniti dobravi; tako pa spustim svoje misli z vajeti in se jim dobrohotno smehljam, ko se le- te radovedno bližajo prijaznim malim, velikim kamnitim bitjem.

(Goblin Valley - Utah)