sreda, 4. april 2007

Radostni četrtek



Po peščeni poti hodiva, na desni poležujejo zorana polja, na levi med gostim zelenjem se da slutiti, da bo priroda v vse tiste pisane lesene hiške kmalu doklicala milega neba željnih ljudi, ki bodo na drobnih čolnih vozili sebe in svoje družine in svoje prijatelje in svoje stare in svoje nove znance - ker vidiva steklen odblesk morja in slišiva šumenje dopoldansko razposajenih valov.














Veva, da so tudi konji blizu, a ker bi jih rada uzrla kar zdaj, kar takoj, so predaleč - pa sedeva nazaj v avto in kmalu uzreva znane podobe , ki jih poznava do sedaj samo iz čudovitih fotografij.
Ni jih takoj videti - konjev, tistih belih, ponosnih bitij, s pogledom , v katerem lahko kot v čarobni, kristalni krogli prepoznamo vso žalost ali pa vso radost tega sveta.
Pa jih zagledava; lesena hiša zapira pogled nanje, torej se povzpneva po stopnicah vanjo in spoznava, da je tam prav zato - prav zato, da z višine dovoljuje občudovanje bitij kraljevskega ponosa.
Mirno stojijo in dolge minute se ne premaknejo, kot bi bili iz belega marmorja, samo v vetru plapolajoča griva izdaja , da so umetnina prirode.
Rada bi bližje k njim, pa se podava po drobnih potkah skozi goščavo, ki ji je velikodušno dopuščeno, da lahko v vsaki pomladi še bolj razraste svoje dolge zelene prstke, da dela skoraj pletivo in vsake toliko je ob rečnem rokavu, čigar voda ne pusti h konjem, ki živijo svoje odmaknjeno življenje na drobnih otočkih, lesena ograja - zaradi nekaj nalašč odstranjenih deščic prava opazovalnica , kjer lahko zamaknjeno tiho opazujeva bela bitja.














Nazaj grede in tudi potem v avtu sva močeča, misli in besede so še vedno tam v tistih goščavnih gozdovih in pripravljena čakava, da pridejo nazaj k nama, ko začutijo, da bo čas za to .
In ko se ustaviva pod viskokimi topoli, potrpežljivo in uboglijvo stoječimi v ravno potegnjenih vrstah, kot bi ravno stali pri uri telesne vzgoje in se preštevali: "Prvi, drugi, prvi, drugi...", se nasmehneva temu dnevu, ki sva mu zjutraj rekla četrtek, zdaj pod večer pa ga kličeva radostek.




4 komentarji:

Unknown pravi ...

Ponovno čudovito spisano in predstavljeno. Fotke dreves so mi zlo všeč delujejo tako pravljično ...

Lp

Gregor Krašnja pravi ...

Ne vem katero fotko naj izpostavim, ker so vse super.

RokoR pravi ...

uh res lepo!
te linije dreves... reke...
kje je to?

Yurko pravi ...

Rokor, posneto je bilo ob izlivu Šoče v morje v bližini mesta Monfalcone.
Hvala.