"Očka, mi kupiš medvedka?" moleduje fantiček in s prstom kaže na temno rjavo, iz debele volne spleteno igračko, s črnima gumboma namesto oči. Zraven medvedka stojijo majceni porcelanasti predmeti: sladkornica, pa posodi za sol in poper, upodobljeni kot dve hruški, ena rumena in druga, v kateri je bil nekdaj poper, rjava. Na srebrnem pladnju rahlo potemnjenem, občudujem pet kristalnih kozarcev. "Za portsko vino, veste", mi reče gospa, katere je vse to bogastvo. "Koliko bi dali?" bi gospa trgovala, pa meni ni, torej se obrne nazaj k svojemu pletenju na kolenih, pusteč, da previdno primem krhki kozarec, do vrha napolnjen s svetlobo marčevske nedelje. Le kdo je nekoč nekdaj jemal v roke ta nežni kristal? To je morala biti mlada gospica, ki je v nedeljskem popoldnevu sedela s svojim ljubim v zavetju vrtne ute, omamljena od njegove bližine in težkega vonja španskega bezga, ki je svoje dišeče cvetne lati radovedno stegoval vse do njiju. Kot velik, vijolični cvet, je bil klobuk mlade gospice in bele, kot šmarnice, rastoče ob prodnati poti do ute , je bil njen obraz in prav takšna čipkasta bluza in prav tako beli sta bili drobni dlani, ki sta kot plašni golobici počivali na damastnem prtu. Njen ljubi je vso čarobnost trenutka objel z enim pogledom in se kot od nevidne sile gnan, pognal višku, da sta kozarca za port zažvenkljala in potočila raz sebe nekaj omamne sladke tekočine. "Rad vas imam, Melania" , je zašepetal in jo prijel za belo dlan, plašno golobico. "Rudolf," je ljubeče dahnila in v njenih modrih očeh je prebral, kar je želel slišati.
Nekdo me je nalahno odrinil, me zbudil iz sanjarjenja. "Ti kozarci so ti ljubi?" je vprašal mlad moški v pojoči govorici Mediterana. "Si, si, " je ognjevito pritrdila mlada žena in ga ljubeče, proseče pogledala.
"Za portsko vino , gospod," je dejala gospa ob pultu in odložila svoje pletenje.
