Katalonije najlepša hči

Tako velika, tako mogočna, a milostno dopuščajoča pogledu, da jo objame, njo, najlepšo hči Katalonije.
Povsod okoli dišeče jutro, povsod okoli maj, povsod okoli Barca, Barca, Barcelona.
Barcelona zjutraj na tihotnem stadionu olimpijade, spominu večnosti in kratkosti človekove moči,

in Barcelona v pristanišču, kjer si hladi razgreto srce in skrivaj opazuje Kolumba, toliko, toliko let negibno vtrajnega na piedestalu, od koder se mu zdi, da lahko uzre krasni , Novi svet.

In Barcelona , kot mlada deklica na svojih navihanih poteh

in Barca, Barca, Barcelona v skritih kotičkih podzemnega mravljišča pod svojimi lastnimi nogami.

In potem tam, kjer je Barcelona najraje, kjer je najbolj razposajena, najbolj polnokrvna, najbolj Španka: na svoji Rambli, na Rambli, ki ji , kot žila dovodnica prinaša kot črno vino močno, poživljajočo kri in ji podaljšuje življenje v neskončnost.

In Barcelona, ponižna Barca, zazrta v nikdar doumljene skrivnosti in žametne tihote svojih cerkva.

Pa Barca, Gaudijeva ljuba, ki trepetaje dopušča, da jo njen dragi kiti z biseri svoje domišljije in s poljubi barva njeno lice, da pod njimi zažari vsa zaljubljena.

In Barcelona novodobna žena; ponosna ,trdna , samosvoja, milostno dopušča občudovanje in ne obžaluje ničesar razen tistega, kar še ni uspela doseči, razen tistega ,s čimer še ni uspela očarati.

In Barcelona mati, mati svojih, v nederje gora skritih pribežališč duše, vsa tihotna, odpuščajoča, upajoča.

Barca, Barcelona.