Odtis srca

Oblečena v meglo se zdi ravno tako osupljivo mirna in v svoj mir zamaknjena kot takrat, kadar ji sonce zlati bele stene in nje zvonik, ki kot mogočen prst kaže čisto druge poti: očem nevidne, srcu slutene.
Prijetno je stopiti skozi mala vrata, tako nizka, da se moram skloniti: so bila taka nekdaj gostoljubno odprta po okoliških izbah in küčah?
Tako prijetno je stopati po oranžnih, opečnatih tleh; hrup korakov uduše. In potem je tako prijetno sesti, se ozirati okrog sebe: na desno po stenah in slediti stenskim svetilkam; na levi občudovati krepke temno marmorne stebre, ki kot mogočna rebra nosijo strop, tako mirno lep, da se s pogledom dolgo zadržim na njem, da bi se potem umiril in v tistem tako željenem miru spokojno odkrival lepoto lesenega oltarja, ozaljšanege z lončenimi vrči, prav takimi, s katerih so se pred mnogo leti in več odžejali trudni žanjci, tako zelo utrujeni in tako zelo srečni, da je žetev zlata in bleščeča kot junijsko nebo.
In rečem si, kako dobro mi je, vse okrog mene mir in v meni mir in povsod, povsod odtis srca mojstra Plečnika.