Večen upor

Pod nepredirnim plaščem razžarjenega neba, pod nikdar utrujenim soncem, ki zna v hipu ožgati ustnice in lega kot neizrekljivo težak tovor na naša ramena in hrbte - tam čakam in gledam v daljavo.
Zrak je oživljen, migota, migota, kot bi na milijone nevidnih žuželk hkrati lebdelo in frfotalo s krili, pa vseeno skozi ves ta migot gledam, kako lep je ta svet!
V kraju žalostnega imena je slutiti toliko prikritega življenja, upora, hotenja, toliko nevidne sle, da bi iz s soljo prežetih tal kdaj zrastla mala bilka, da bi se ta bilka krepila, zelenela, v pomladnem mesecu trosila cvetje in jeseni darovala sadež žejnemu popotniku.
Zatorej, ko gledam razbeljeno nebo, nebo, po katerem so ptice pozabile jadrati, ko gledam ogolele hribe, na katerih sta mah in trava pozabila, kako se vzbrsti, in ko hodim po preslano slanih tleh, davno pozabljenih od stopinj živali - začutim, tudi v zadnjem kotičku srca začutim: hodim skozi bolj živo pokrajino, kot je moč misliti, videti, želeti; hodim po Dolini smrti, pa vendar me povsod božajo nevidne dlani Življenja.