Po ulicah ljubega starega mesta

Tako drugačno je, kot je sinoči bilo, to ljubo staro mesto. Tako zelo drugačno zdajle, v zgodnjem jutru, ko stopam po zatemnjenih ulicah. Sinoči, oh, sinoči, je bil tukaj vrvež! Toda ali kdaj tukaj mine dan brez vrveža? Toliko ljudi! Kot reka so valovali po bleščeče osvetljenih ulicah, se ustavljali pred mamljivo vabečimi izložbami in vstopali v prodajalnice in prihajali nazaj veselo se smehljajoč.
Pa dišalo je tako! Iz svetlih prodajaln je skozi na stežaj odprta vrata plunkal vonj dragocenih dišav, ki so si jih gospe pustile popršiti na zapestje in potem to zapestje ponudile svojemu spremljevalcu, da je začutil omamni vonj in odobravajoče prikimal.
In po kostanjih je dišalo. Kupil sem jih od starega gospoda in jih potem žareče vroče prelagal z dlani v dlan, da bi na novemberskem hladu izpuhteli malo gorkote in bi jih lahko čim prej slastne okusil.
A zdajle, šest bije ura v starem, starem zvoniku, sem skoraj sam in ulice so majčkeno, majčkeno moje, zato jih brezskrbno občudujem in gledam v pritajeno razsvetljene izložbe in v tiste redke male ljubke kavarnice, kjer krožnički in žličke že žvenketajo veselo čakajoč, da pridejo prvi meščani, pa posrebajo vroč kapučino in ugriznejo v maslen rogljiček. Hodim in v mraku me dohiti in prehiti mlada deklica s potovalno torbo, katere zvok kolesc jedko reže jutranjo tišino. In potem naglo prihiti in odhiti mlado dekle s klobučkom na glavi. Le kam gre, tako zala, v tej zgodnji uri? In dohiti in prehiti me stara gospa v širokem, toplem plašču in vidim jo, kako se ustavi ob mladem moškem, ki že pometa ulice. Veselo se zasmejeta, radostna, da se takole vsako jutro srečata in si ga s smehom polepšata. In srečam, kar trikrat srečam mladega fanta, ki je očka otročička, ki je kot štručka zavit v njegovem oprtniku in kot njegov očka tiho gleda pročelja hiš in se srečen pozibuje, ko ga očka nese čez prostrani trg. Kako sta zgodnja za jutranji sprehod! Ali ni mogel otroček spati in ga je očka ponesel v bujenje jutra, da bo potem, ko se vrneta v tople sobe, mirno zaspal in bosta njegova starša tiho pila jutranjo kavo in gledala v novo jutro.
In kar hodim še in hodim, tema nad menoj je zdaj črno-modra in kasneje modra kot plavica. Takrat se obrnem, čevlji mi tako lepo udarjajo po starem tlaku in njihova melodija se poljubi z melodijo prhuta golobov, ki jih nehote presenetim na starih kamnitih stopnicah. Jutro je ukrojeno, da je moji duši čisto po meri in jaz hodim skozi to jutro, po ulicah ljubega, starega mesta.

Na vršičkih prstov

Na vršičkih prstov stojijo, ta drobna krhka bitja, tako prosojno rahla kot morska pena, kot čipkasta obroba oblakov.

Ne želim misliti in nočem verjeti, da so to deklice in mladeniči, vsak s svojim herbarjem skrbi v duši. Nočem verjeti, da je tisto, kot dih lahno bitje deklica, ki si je na obraz narisala ljubek, nezemeljski nasmešek in pleše in se vrti in dražestno ziblje svoje telo na konicah prstov, deklica iz sosednje ulice, kjer živi v beli najemniški sobici in si to malo sobico deli z dvema rumenima kanarčkoma, malimi rumeno-črnimi ribicami, plavajočimi v visoki stekleni posodi in z belo muco, ki vedno drobno navija svilnato dreto, ležeča na edinem naslanjaču. Pa bi tako rada, tako zelo rada bi ta drobna deklica, da bi kdaj na ta naslanjač sedel zali mladenič iz orkestra, on, ki zna pripraviti violino, da joka in da skrivaj joka tudi deklica.

Pa ne bo nikdar izvedel, ker on ljubi malo, svetlolaso balerino, ves omamljen od sija njenih zlatih las, ki pod lučmi reflektorjev sijejo bolj od sonca samega. Gleda jo in igra, da violina joče, da joče mala balerina iz bele podstrešne sobice in da se orosijo oči balerini zlatolaski, ker je bil njen dragi, njen edini ljubi, temnolasi, črnooki fant, mladi čelist, danes zopet tako molčeč in v mislih tako daleč, da jo je zazeblo v srce.

Pa navzlic vsemu plešejo in muzicirajo tako milo, kot da je prvič in kot da bo zadnjič.In tako hočem vekomaj misliti, da so ta drobna vilinska bitja, rahla kot morska pena, večno mlada in lepa in da ko pade zastor, žive srečna do konca svojih dni.