Nedelja ... Tako pripravna za dopoldanski sprehod, ko je sprehajalcev tako malo, da se zdi, kot da mesto spi. Torej ga ne motim v njegovi sladki predpoldnevni dremavici in zavijem kar na desno, kjer so mostovi doma in vedno budni. Kot veliki oklepaji, v katere lahko zapišemo kaj lepega, so. In drugi se zde od daleč pogledani kot ravna deščica iz ene strani v drugo stran; morda kot dlan, ki se vsa silna leta trudi, da ostaneta bregova toliko vsak sebi, kot je ravno prav. Vedno me očarajo - mostovi. In vedno se vprašam: kaj je reka brez mostu in kaj je most brez reke? Ali bi lahko bila reka tako mogočnega toka, če ne bi bil nad njo bočen most in na mostu nemi opazovalci, ki lahko z njega to mogočnost čutijo? In kaj bi mostu usahla struga, žalostna opustela brazda? Tudi on bi izgubil svoj sijaj in svoje poslanstvo. In tako dalje zadovoljno umirim svoj korak. Vse je ravno prav, tako, kot je srcu drago: nedelja, lesket mogočne reke in mostovi nad njo.
Že par tednov imam vzpostavljen blog, pa kar nisem mogel začeti. Začetek je najtežji, kajne? Rad bi -kot v spominsko knjigo- napisal par besed in objavil par fotografij o krajih, travnikih, ruševinah, rekah, živalih, o vsem, kar mi pusti brazdo v srcu. To so podobe, ujete včasih samo pol ure od doma, toda svet pred domačim pragom je velikokrat tako skrivnostno neraziskan, pa čeprav je to samo travnik in na njem par dreves. Včasih pa pot dovoli malo dlje in takrat je moje čudenje in začudenje še večje.
Spomnil sem se dni v osnovni šoli, ko smo pri urah slovenskega jezika dobili prazen list in naša domišljija je lahko šla lahkih nog naokrog. Kajti pisali smo PROSTI SPIS. To mi je bilo posebej ljubo, kajti sicer tih fant sem skozi pero lahko povedal tisto, kar mi ni šlo skozi usta.
Zato bi rad dal vsemu, kar bo kdaj tule objavljeno, naslov PROSTI SPISI.
Iz čistega navdušenja do fotografiranja in hvaležnosti do vseh vas, s katerimi to veselje delim, pa danes začenjam z jutrom na solinah.