Spet doma

Ko sonce z žarki ovije popotnikovo srce in ga s toplim poljubom spremeni v rdeč šopek omamno dišečih vrtnic in ko veter, odišavljen z vonjem cedre in eukalipta drhteče poboža oznojeno čelo in mu razpenjeni zeleno-modri valovi morja pršijo v obraz kristalni pršec soli, takrat zagotovo ve: "Končno sem tukaj, kjer sem nekoč pustil srce, dasiravno tukaj še nisem bil."

Nikdar še ni videl prostranih kostanjevih gozdov, ne dolgih vrst eukalipta, nikdar zrl v rdeče-oranžne pečine, niti se nikoli povzpel na starodavno trdnjavo in pustil, da skozenj polje dih tisočerih, ki so tukaj že bili, že videli, že občudovali - zakaj torej mu je vse znano, zakaj je , kot da bi po dolgih, dolgih letih prišel domov in natančno vedel, z zaprtimi očmi čutil, kje ima oče spravljene stare beležnice in pratike - kot bi jih skupaj listala včeraj - in kje mati hrani koruzni kruh in rumeno zagozdo sira.

Torej stoji na pečini, mirno gleda nikdar videne, a tako znane podobe; pomirjeno sede na granitni rob in si potiho pove: "Končno. Doma sem."

Posvečeno plemeniti gospe s polj, večni potnici skozi skrite stezice naših src.

Prgišče žarkov

Svilnat tulipan želi mi dober dan,

rumena mačeha sosednjim

cvetkam se smehlja

Sonca žarek posije,

prelesti vigredi razkrije

Dan po pelodu diši,

malim žužkom obed diši

Se kaktus v soncu preteguje,

zadovoljen s pogledi

cvetlice ljubkuje

Nihče se ne obotavlja,

zelene prstke toploti nastavlja

Toliko barv,

toliko pomladne moči,

kot kalejdoskop se rožni cvetek zdi

Vse, kar imam rad,

nosi pomladi pečat

Vsako leto podarjena umetnija,

vsako leto pomladi poezija

Ko mislim,

da sem videl vse,

se nov cvet s ponosom odpre

Kaj naj si še sploh želim?

Imam dvoje oči,

z njimi v čudež življenja strmim