Odtis srca

Oblečena v meglo se zdi ravno tako osupljivo mirna in v svoj mir zamaknjena kot takrat, kadar ji sonce zlati bele stene in nje zvonik, ki kot mogočen prst kaže čisto druge poti: očem nevidne, srcu slutene.
Prijetno je stopiti skozi mala vrata, tako nizka, da se moram skloniti: so bila taka nekdaj gostoljubno odprta po okoliških izbah in küčah?
Tako prijetno je stopati po oranžnih, opečnatih tleh; hrup korakov uduše. In potem je tako prijetno sesti, se ozirati okrog sebe: na desno po stenah in slediti stenskim svetilkam; na levi občudovati krepke temno marmorne stebre, ki kot mogočna rebra nosijo strop, tako mirno lep, da se s pogledom dolgo zadržim na njem, da bi se potem umiril in v tistem tako željenem miru spokojno odkrival lepoto lesenega oltarja, ozaljšanege z lončenimi vrči, prav takimi, s katerih so se pred mnogo leti in več odžejali trudni žanjci, tako zelo utrujeni in tako zelo srečni, da je žetev zlata in bleščeča kot junijsko nebo.
In rečem si, kako dobro mi je, vse okrog mene mir in v meni mir in povsod, povsod odtis srca mojstra Plečnika.

Visoki ples ljubezni

V zvoke zasanjanih, hrepenečih, vabečih melodij odete in v rahle tančice oblečene, prihajajo: zdaj nežno se zibajoč, kot poletne trave v večernem vetrcu, zdaj milo vabeče vijoč roke kot pomladi veje jablan, polno obtežene od cvetnih lati. In plešejo vsaka zase za svojega ljubega, visoki ples mlade ljubezni.
Ožarjene od eksplozij barvnih luči in še bolj od ognja svoje ljubezni, ki prši zlate žarke iz njih oči prihajajo pred nas, a nas v resnici ne vidijo.
Z ljubkim češnjevim nasmeškom na obrazu upirajo svoj pogled nekam daleč daleč, kjer se stena zatemnjene dvorane konča in se začne čisto druga dvorana: dvorana njihovih želja, upanj, pričakovanj, hrepenenj. Tista dvorana, kjer zastor nikdar ne pade, kjer nihče ne prihiti obrisat ličila in razplesti lase, tista dvorana, kamor se srce zateče, kadar želi zaplesati visoki ples ljubezni.

Po ulicah ljubega starega mesta

Tako drugačno je, kot je sinoči bilo, to ljubo staro mesto. Tako zelo drugačno zdajle, v zgodnjem jutru, ko stopam po zatemnjenih ulicah. Sinoči, oh, sinoči, je bil tukaj vrvež! Toda ali kdaj tukaj mine dan brez vrveža? Toliko ljudi! Kot reka so valovali po bleščeče osvetljenih ulicah, se ustavljali pred mamljivo vabečimi izložbami in vstopali v prodajalnice in prihajali nazaj veselo se smehljajoč.
Pa dišalo je tako! Iz svetlih prodajaln je skozi na stežaj odprta vrata plunkal vonj dragocenih dišav, ki so si jih gospe pustile popršiti na zapestje in potem to zapestje ponudile svojemu spremljevalcu, da je začutil omamni vonj in odobravajoče prikimal.
In po kostanjih je dišalo. Kupil sem jih od starega gospoda in jih potem žareče vroče prelagal z dlani v dlan, da bi na novemberskem hladu izpuhteli malo gorkote in bi jih lahko čim prej slastne okusil.
A zdajle, šest bije ura v starem, starem zvoniku, sem skoraj sam in ulice so majčkeno, majčkeno moje, zato jih brezskrbno občudujem in gledam v pritajeno razsvetljene izložbe in v tiste redke male ljubke kavarnice, kjer krožnički in žličke že žvenketajo veselo čakajoč, da pridejo prvi meščani, pa posrebajo vroč kapučino in ugriznejo v maslen rogljiček. Hodim in v mraku me dohiti in prehiti mlada deklica s potovalno torbo, katere zvok kolesc jedko reže jutranjo tišino. In potem naglo prihiti in odhiti mlado dekle s klobučkom na glavi. Le kam gre, tako zala, v tej zgodnji uri? In dohiti in prehiti me stara gospa v širokem, toplem plašču in vidim jo, kako se ustavi ob mladem moškem, ki že pometa ulice. Veselo se zasmejeta, radostna, da se takole vsako jutro srečata in si ga s smehom polepšata. In srečam, kar trikrat srečam mladega fanta, ki je očka otročička, ki je kot štručka zavit v njegovem oprtniku in kot njegov očka tiho gleda pročelja hiš in se srečen pozibuje, ko ga očka nese čez prostrani trg. Kako sta zgodnja za jutranji sprehod! Ali ni mogel otroček spati in ga je očka ponesel v bujenje jutra, da bo potem, ko se vrneta v tople sobe, mirno zaspal in bosta njegova starša tiho pila jutranjo kavo in gledala v novo jutro.
In kar hodim še in hodim, tema nad menoj je zdaj črno-modra in kasneje modra kot plavica. Takrat se obrnem, čevlji mi tako lepo udarjajo po starem tlaku in njihova melodija se poljubi z melodijo prhuta golobov, ki jih nehote presenetim na starih kamnitih stopnicah. Jutro je ukrojeno, da je moji duši čisto po meri in jaz hodim skozi to jutro, po ulicah ljubega, starega mesta.