Že par tednov imam vzpostavljen blog, pa kar nisem mogel začeti. Začetek je najtežji, kajne? Rad bi -kot v spominsko knjigo- napisal par besed in objavil par fotografij o krajih, travnikih, ruševinah, rekah, živalih, o vsem, kar mi pusti brazdo v srcu. To so podobe, ujete včasih samo pol ure od doma, toda svet pred domačim pragom je velikokrat tako skrivnostno neraziskan, pa čeprav je to samo travnik in na njem par dreves. Včasih pa pot dovoli malo dlje in takrat je moje čudenje in začudenje še večje.
Spomnil sem se dni v osnovni šoli, ko smo pri urah slovenskega jezika dobili prazen list in naša domišljija je lahko šla lahkih nog naokrog. Kajti pisali smo PROSTI SPIS. To mi je bilo posebej ljubo, kajti sicer tih fant sem skozi pero lahko povedal tisto, kar mi ni šlo skozi usta.
Zato bi rad dal vsemu, kar bo kdaj tule objavljeno, naslov PROSTI SPISI.
Iz čistega navdušenja do fotografiranja in hvaležnosti do vseh vas, s katerimi to veselje delim, pa danes začenjam z jutrom na solinah.