Dragi bralci,

preselil sem  se na nov naslov.

Prisrčno vabljeni!

http://jurekravanja.blog.siol.net/

Pot v mavrico (spomini prvega dne)

Srebrna ptica je z razprtimi krili sedla na poljano in iz svojih nederij spustila popotnike, tako željne videti daljno severno deželo. Ledonijo. Islandijo.
Nisva mislila, da bova kdaj hvaležna, da se bo najina prtljaga izgubila -narobe-to je droben strahec vsakega potnika. A izkazalo se je kot se vedno, da drobne zaskrbljene oblake razmrši sonce - prtljaga prispe naslednji dan popoldne in do takrat je še toliko časa, čeprav je že noč. Toda kakšna noč! Noč brez teme, samo rahla temna meglica je v zraku, in ko stopiva z letališkega poslopja, v naju udari tišina nočnega dne. Tišina - tako glasna, da v srcu zaboli in mali sivi veter se nama zaplete v ogrinjali.
Smukneva v avto, da bi bila kmalu v prenočišču in da bi malo spala, saj sedaj vsi spijo in midva se čudiva, kako lahko, kako zmorejo, ko je pa vendar tako prijetno svetlo. Lahko bi sedla tjale na velik kamen in v miru brala Reykjaviške vesti in delala bi se, da je ura pol osem zjutraj, da sva ravno zbujena od prve kave in da zaskrbljeno listava, kakšno bo današnje vreme ... Pa ne storiva nič takega, kar peljeva se in pogledujeva hiške, po strehah živo pisane, stoječe na lavnatih poljih - kot bi se čudovite ptice norke posedle po tleh.
Ko leževa in ko po kratkem, krepčilnem snu odpreva oči, je še kar svetlo, ali pa je že spet svetlo. Zdaj imava vse: imava ves čas tega sveta. Najdena kovčka prispeta ob štirih popoldne in midva lahko češeva dolge ulice Reykjavika. Lahko greva na razgledni grič nad mestom in lahko vstopiva v muzej, ki stoji ondi in lahko greva k obali zret ljubke ptice, ki svoja gnezda polagajo v travo in naju z glasnimi vriski opozarjajo, da bodo kmalu postale starši in naj nikar neprevidno ne hodiva.
Torej odideva po najina kovčka in se odpeljeva v mavrico.

S sinjim nebom v očeh

Kako veliko, veliko kolo, prav nalašč takšno, da popelje v nebo ... In ko ga nevidna pedala poganjajo visoko in kvišku, je mesto pod njim kot mesto iz tisočerih, iz stotisočerih kock: bele hišice predmestja s kančkom, s ščepom zelene trate; visoke hiše tam, kjer si predmestje premisli in si zaželi, da se ga naslavlja z mestom ..., pa visoki zvoniki cerkva, ki skupaj z nebotičnimi sosedi rasejo v dotik oblakov.
Big Ben je tako blizu, dotaknil bi se ga s kazalcem ... in enako željan sem pogleda na nederje visokomestnih zgradb, bleščečih se v jutranjem soncu februarskega petkovega dne.
A do Notting Hill pogled ne seže, srce pač, spustim ga, da se z drugimi srci sprehaja po ulicah, po uličicah, dolgih ulicah in se nikdar ne nasiti opojnih vonjav in kalejdoskopa barv; kakor se nikdar ne nasiti bleščečega mostu, kot iz sladkornih sanj zidanega.
In vrti se belo, veliko kolo in jaz se vozim z njim s sinjim nebom v očeh, s srebrno-zlatim soncem v mislih.