Dragi bralci,

preselil sem  se na nov naslov.

Prisrčno vabljeni!

http://jurekravanja.blog.siol.net/

Pot v mavrico (spomini prvega dne)

Srebrna ptica je z razprtimi krili sedla na poljano in iz svojih nederij spustila popotnike, tako željne videti daljno severno deželo. Ledonijo. Islandijo.
Nisva mislila, da bova kdaj hvaležna, da se bo najina prtljaga izgubila -narobe-to je droben strahec vsakega potnika. A izkazalo se je kot se vedno, da drobne zaskrbljene oblake razmrši sonce - prtljaga prispe naslednji dan popoldne in do takrat je še toliko časa, čeprav je že noč. Toda kakšna noč! Noč brez teme, samo rahla temna meglica je v zraku, in ko stopiva z letališkega poslopja, v naju udari tišina nočnega dne. Tišina - tako glasna, da v srcu zaboli in mali sivi veter se nama zaplete v ogrinjali.
Smukneva v avto, da bi bila kmalu v prenočišču in da bi malo spala, saj sedaj vsi spijo in midva se čudiva, kako lahko, kako zmorejo, ko je pa vendar tako prijetno svetlo. Lahko bi sedla tjale na velik kamen in v miru brala Reykjaviške vesti in delala bi se, da je ura pol osem zjutraj, da sva ravno zbujena od prve kave in da zaskrbljeno listava, kakšno bo današnje vreme ... Pa ne storiva nič takega, kar peljeva se in pogledujeva hiške, po strehah živo pisane, stoječe na lavnatih poljih - kot bi se čudovite ptice norke posedle po tleh.
Ko leževa in ko po kratkem, krepčilnem snu odpreva oči, je še kar svetlo, ali pa je že spet svetlo. Zdaj imava vse: imava ves čas tega sveta. Najdena kovčka prispeta ob štirih popoldne in midva lahko češeva dolge ulice Reykjavika. Lahko greva na razgledni grič nad mestom in lahko vstopiva v muzej, ki stoji ondi in lahko greva k obali zret ljubke ptice, ki svoja gnezda polagajo v travo in naju z glasnimi vriski opozarjajo, da bodo kmalu postale starši in naj nikar neprevidno ne hodiva.
Torej odideva po najina kovčka in se odpeljeva v mavrico.

S sinjim nebom v očeh

Kako veliko, veliko kolo, prav nalašč takšno, da popelje v nebo ... In ko ga nevidna pedala poganjajo visoko in kvišku, je mesto pod njim kot mesto iz tisočerih, iz stotisočerih kock: bele hišice predmestja s kančkom, s ščepom zelene trate; visoke hiše tam, kjer si predmestje premisli in si zaželi, da se ga naslavlja z mestom ..., pa visoki zvoniki cerkva, ki skupaj z nebotičnimi sosedi rasejo v dotik oblakov.
Big Ben je tako blizu, dotaknil bi se ga s kazalcem ... in enako željan sem pogleda na nederje visokomestnih zgradb, bleščečih se v jutranjem soncu februarskega petkovega dne.
A do Notting Hill pogled ne seže, srce pač, spustim ga, da se z drugimi srci sprehaja po ulicah, po uličicah, dolgih ulicah in se nikdar ne nasiti opojnih vonjav in kalejdoskopa barv; kakor se nikdar ne nasiti bleščečega mostu, kot iz sladkornih sanj zidanega.
In vrti se belo, veliko kolo in jaz se vozim z njim s sinjim nebom v očeh, s srebrno-zlatim soncem v mislih.

Odtis srca

Oblečena v meglo se zdi ravno tako osupljivo mirna in v svoj mir zamaknjena kot takrat, kadar ji sonce zlati bele stene in nje zvonik, ki kot mogočen prst kaže čisto druge poti: očem nevidne, srcu slutene.
Prijetno je stopiti skozi mala vrata, tako nizka, da se moram skloniti: so bila taka nekdaj gostoljubno odprta po okoliških izbah in küčah?
Tako prijetno je stopati po oranžnih, opečnatih tleh; hrup korakov uduše. In potem je tako prijetno sesti, se ozirati okrog sebe: na desno po stenah in slediti stenskim svetilkam; na levi občudovati krepke temno marmorne stebre, ki kot mogočna rebra nosijo strop, tako mirno lep, da se s pogledom dolgo zadržim na njem, da bi se potem umiril in v tistem tako željenem miru spokojno odkrival lepoto lesenega oltarja, ozaljšanege z lončenimi vrči, prav takimi, s katerih so se pred mnogo leti in več odžejali trudni žanjci, tako zelo utrujeni in tako zelo srečni, da je žetev zlata in bleščeča kot junijsko nebo.
In rečem si, kako dobro mi je, vse okrog mene mir in v meni mir in povsod, povsod odtis srca mojstra Plečnika.

Visoki ples ljubezni

V zvoke zasanjanih, hrepenečih, vabečih melodij odete in v rahle tančice oblečene, prihajajo: zdaj nežno se zibajoč, kot poletne trave v večernem vetrcu, zdaj milo vabeče vijoč roke kot pomladi veje jablan, polno obtežene od cvetnih lati. In plešejo vsaka zase za svojega ljubega, visoki ples mlade ljubezni.
Ožarjene od eksplozij barvnih luči in še bolj od ognja svoje ljubezni, ki prši zlate žarke iz njih oči prihajajo pred nas, a nas v resnici ne vidijo.
Z ljubkim češnjevim nasmeškom na obrazu upirajo svoj pogled nekam daleč daleč, kjer se stena zatemnjene dvorane konča in se začne čisto druga dvorana: dvorana njihovih želja, upanj, pričakovanj, hrepenenj. Tista dvorana, kjer zastor nikdar ne pade, kjer nihče ne prihiti obrisat ličila in razplesti lase, tista dvorana, kamor se srce zateče, kadar želi zaplesati visoki ples ljubezni.

Po ulicah ljubega starega mesta

Tako drugačno je, kot je sinoči bilo, to ljubo staro mesto. Tako zelo drugačno zdajle, v zgodnjem jutru, ko stopam po zatemnjenih ulicah. Sinoči, oh, sinoči, je bil tukaj vrvež! Toda ali kdaj tukaj mine dan brez vrveža? Toliko ljudi! Kot reka so valovali po bleščeče osvetljenih ulicah, se ustavljali pred mamljivo vabečimi izložbami in vstopali v prodajalnice in prihajali nazaj veselo se smehljajoč.
Pa dišalo je tako! Iz svetlih prodajaln je skozi na stežaj odprta vrata plunkal vonj dragocenih dišav, ki so si jih gospe pustile popršiti na zapestje in potem to zapestje ponudile svojemu spremljevalcu, da je začutil omamni vonj in odobravajoče prikimal.
In po kostanjih je dišalo. Kupil sem jih od starega gospoda in jih potem žareče vroče prelagal z dlani v dlan, da bi na novemberskem hladu izpuhteli malo gorkote in bi jih lahko čim prej slastne okusil.
A zdajle, šest bije ura v starem, starem zvoniku, sem skoraj sam in ulice so majčkeno, majčkeno moje, zato jih brezskrbno občudujem in gledam v pritajeno razsvetljene izložbe in v tiste redke male ljubke kavarnice, kjer krožnički in žličke že žvenketajo veselo čakajoč, da pridejo prvi meščani, pa posrebajo vroč kapučino in ugriznejo v maslen rogljiček. Hodim in v mraku me dohiti in prehiti mlada deklica s potovalno torbo, katere zvok kolesc jedko reže jutranjo tišino. In potem naglo prihiti in odhiti mlado dekle s klobučkom na glavi. Le kam gre, tako zala, v tej zgodnji uri? In dohiti in prehiti me stara gospa v širokem, toplem plašču in vidim jo, kako se ustavi ob mladem moškem, ki že pometa ulice. Veselo se zasmejeta, radostna, da se takole vsako jutro srečata in si ga s smehom polepšata. In srečam, kar trikrat srečam mladega fanta, ki je očka otročička, ki je kot štručka zavit v njegovem oprtniku in kot njegov očka tiho gleda pročelja hiš in se srečen pozibuje, ko ga očka nese čez prostrani trg. Kako sta zgodnja za jutranji sprehod! Ali ni mogel otroček spati in ga je očka ponesel v bujenje jutra, da bo potem, ko se vrneta v tople sobe, mirno zaspal in bosta njegova starša tiho pila jutranjo kavo in gledala v novo jutro.
In kar hodim še in hodim, tema nad menoj je zdaj črno-modra in kasneje modra kot plavica. Takrat se obrnem, čevlji mi tako lepo udarjajo po starem tlaku in njihova melodija se poljubi z melodijo prhuta golobov, ki jih nehote presenetim na starih kamnitih stopnicah. Jutro je ukrojeno, da je moji duši čisto po meri in jaz hodim skozi to jutro, po ulicah ljubega, starega mesta.

Na vršičkih prstov

Na vršičkih prstov stojijo, ta drobna krhka bitja, tako prosojno rahla kot morska pena, kot čipkasta obroba oblakov.

Ne želim misliti in nočem verjeti, da so to deklice in mladeniči, vsak s svojim herbarjem skrbi v duši. Nočem verjeti, da je tisto, kot dih lahno bitje deklica, ki si je na obraz narisala ljubek, nezemeljski nasmešek in pleše in se vrti in dražestno ziblje svoje telo na konicah prstov, deklica iz sosednje ulice, kjer živi v beli najemniški sobici in si to malo sobico deli z dvema rumenima kanarčkoma, malimi rumeno-črnimi ribicami, plavajočimi v visoki stekleni posodi in z belo muco, ki vedno drobno navija svilnato dreto, ležeča na edinem naslanjaču. Pa bi tako rada, tako zelo rada bi ta drobna deklica, da bi kdaj na ta naslanjač sedel zali mladenič iz orkestra, on, ki zna pripraviti violino, da joka in da skrivaj joka tudi deklica.

Pa ne bo nikdar izvedel, ker on ljubi malo, svetlolaso balerino, ves omamljen od sija njenih zlatih las, ki pod lučmi reflektorjev sijejo bolj od sonca samega. Gleda jo in igra, da violina joče, da joče mala balerina iz bele podstrešne sobice in da se orosijo oči balerini zlatolaski, ker je bil njen dragi, njen edini ljubi, temnolasi, črnooki fant, mladi čelist, danes zopet tako molčeč in v mislih tako daleč, da jo je zazeblo v srce.

Pa navzlic vsemu plešejo in muzicirajo tako milo, kot da je prvič in kot da bo zadnjič.In tako hočem vekomaj misliti, da so ta drobna vilinska bitja, rahla kot morska pena, večno mlada in lepa in da ko pade zastor, žive srečna do konca svojih dni.