Fotoyurko - Prosti spisi

2009-01-24T16:25:00.002Z

Dragi bralci,

preselil sem se na nov naslov.

Prisrčno vabljeni!

http://jurekravanja.blog.siol.net/

Pot v mavrico (spomini prvega dne)

2008-07-28T15:07:00.031+01:00

Srebrna ptica je z razprtimi krili sedla na poljano in iz svojih nederij spustila popotnike, tako željne videti daljno severno deželo. Ledonijo. Islandijo.
Nisva mislila, da bova kdaj hvaležna, da se bo najina prtljaga izgubila -narobe-to je droben strahec vsakega potnika. A izkazalo se je kot se vedno, da drobne zaskrbljene oblake razmrši sonce - prtljaga prispe naslednji dan popoldne in do takrat je še toliko časa, čeprav je že noč. Toda kakšna noč! Noč brez teme, samo rahla temna meglica je v zraku, in ko stopiva z letališkega poslopja, v naju udari tišina nočnega dne. Tišina - tako glasna, da v srcu zaboli in mali sivi veter se nama zaplete v ogrinjali.
Smukneva v avto, da bi bila kmalu v prenočišču in da bi malo spala, saj sedaj vsi spijo in midva se čudiva, kako lahko, kako zmorejo, ko je pa vendar tako prijetno svetlo. Lahko bi sedla tjale na velik kamen in v miru brala Reykjaviške vesti in delala bi se, da je ura pol osem zjutraj, da sva ravno zbujena od prve kave in da zaskrbljeno listava, kakšno bo današnje vreme ... Pa ne storiva nič takega, kar peljeva se in pogledujeva hiške, po strehah živo pisane, stoječe na lavnatih poljih - kot bi se čudovite ptice norke posedle po tleh.
Ko leževa in ko po kratkem, krepčilnem snu odpreva oči, je še kar svetlo, ali pa je že spet svetlo. Zdaj imava vse: imava ves čas tega sveta. Najdena kovčka prispeta ob štirih popoldne in midva lahko češeva dolge ulice Reykjavika. Lahko greva na razgledni grič nad mestom in lahko vstopiva v muzej, ki stoji ondi in lahko greva k obali zret ljubke ptice, ki svoja gnezda polagajo v travo in naju z glasnimi vriski opozarjajo, da bodo kmalu postale starši in naj nikar neprevidno ne hodiva.
Torej odideva po najina kovčka in se odpeljeva v mavrico.

S sinjim nebom v očeh

2008-04-27T17:30:00.031Z

Kako veliko, veliko kolo, prav nalašč takšno, da popelje v nebo ... In ko ga nevidna pedala poganjajo visoko in kvišku, je mesto pod njim kot mesto iz tisočerih, iz stotisočerih kock: bele hišice predmestja s kančkom, s ščepom zelene trate; visoke hiše tam, kjer si predmestje premisli in si zaželi, da se ga naslavlja z mestom ..., pa visoki zvoniki cerkva, ki skupaj z nebotičnimi sosedi rasejo v dotik oblakov.
Big Ben je tako blizu, dotaknil bi se ga s kazalcem ... in enako željan sem pogleda na nederje visokomestnih zgradb, bleščečih se v jutranjem soncu februarskega petkovega dne.
A do Notting Hill pogled ne seže, srce pač, spustim ga, da se z drugimi srci sprehaja po ulicah, po uličicah, dolgih ulicah in se nikdar ne nasiti opojnih vonjav in kalejdoskopa barv; kakor se nikdar ne nasiti bleščečega mostu, kot iz sladkornih sanj zidanega.
In vrti se belo, veliko kolo in jaz se vozim z njim s sinjim nebom v očeh, s srebrno-zlatim soncem v mislih.

Odtis srca

2008-03-22T17:06:00.012Z

Oblečena v meglo se zdi ravno tako osupljivo mirna in v svoj mir zamaknjena kot takrat, kadar ji sonce zlati bele stene in nje zvonik, ki kot mogočen prst kaže čisto druge poti: očem nevidne, srcu slutene.
Prijetno je stopiti skozi mala vrata, tako nizka, da se moram skloniti: so bila taka nekdaj gostoljubno odprta po okoliških izbah in küčah?
Tako prijetno je stopati po oranžnih, opečnatih tleh; hrup korakov uduše. In potem je tako prijetno sesti, se ozirati okrog sebe: na desno po stenah in slediti stenskim svetilkam; na levi občudovati krepke temno marmorne stebre, ki kot mogočna rebra nosijo strop, tako mirno lep, da se s pogledom dolgo zadržim na njem, da bi se potem umiril in v tistem tako željenem miru spokojno odkrival lepoto lesenega oltarja, ozaljšanege z lončenimi vrči, prav takimi, s katerih so se pred mnogo leti in več odžejali trudni žanjci, tako zelo utrujeni in tako zelo srečni, da je žetev zlata in bleščeča kot junijsko nebo.
In rečem si, kako dobro mi je, vse okrog mene mir in v meni mir in povsod, povsod odtis srca mojstra Plečnika.

Visoki ples ljubezni

2007-12-25T16:07:00.000Z

V zvoke zasanjanih, hrepenečih, vabečih melodij odete in v rahle tančice oblečene, prihajajo: zdaj nežno se zibajoč, kot poletne trave v večernem vetrcu, zdaj milo vabeče vijoč roke kot pomladi veje jablan, polno obtežene od cvetnih lati. In plešejo vsaka zase za svojega ljubega, visoki ples mlade ljubezni.
Ožarjene od eksplozij barvnih luči in še bolj od ognja svoje ljubezni, ki prši zlate žarke iz njih oči prihajajo pred nas, a nas v resnici ne vidijo.
Z ljubkim češnjevim nasmeškom na obrazu upirajo svoj pogled nekam daleč daleč, kjer se stena zatemnjene dvorane konča in se začne čisto druga dvorana: dvorana njihovih želja, upanj, pričakovanj, hrepenenj. Tista dvorana, kjer zastor nikdar ne pade, kjer nihče ne prihiti obrisat ličila in razplesti lase, tista dvorana, kamor se srce zateče, kadar želi zaplesati visoki ples ljubezni.

Po ulicah ljubega starega mesta

2007-11-24T13:20:00.000Z

Tako drugačno je, kot je sinoči bilo, to ljubo staro mesto. Tako zelo drugačno zdajle, v zgodnjem jutru, ko stopam po zatemnjenih ulicah. Sinoči, oh, sinoči, je bil tukaj vrvež! Toda ali kdaj tukaj mine dan brez vrveža? Toliko ljudi! Kot reka so valovali po bleščeče osvetljenih ulicah, se ustavljali pred mamljivo vabečimi izložbami in vstopali v prodajalnice in prihajali nazaj veselo se smehljajoč.
Pa dišalo je tako! Iz svetlih prodajaln je skozi na stežaj odprta vrata plunkal vonj dragocenih dišav, ki so si jih gospe pustile popršiti na zapestje in potem to zapestje ponudile svojemu spremljevalcu, da je začutil omamni vonj in odobravajoče prikimal.
In po kostanjih je dišalo. Kupil sem jih od starega gospoda in jih potem žareče vroče prelagal z dlani v dlan, da bi na novemberskem hladu izpuhteli malo gorkote in bi jih lahko čim prej slastne okusil.
A zdajle, šest bije ura v starem, starem zvoniku, sem skoraj sam in ulice so majčkeno, majčkeno moje, zato jih brezskrbno občudujem in gledam v pritajeno razsvetljene izložbe in v tiste redke male ljubke kavarnice, kjer krožnički in žličke že žvenketajo veselo čakajoč, da pridejo prvi meščani, pa posrebajo vroč kapučino in ugriznejo v maslen rogljiček. Hodim in v mraku me dohiti in prehiti mlada deklica s potovalno torbo, katere zvok kolesc jedko reže jutranjo tišino. In potem naglo prihiti in odhiti mlado dekle s klobučkom na glavi. Le kam gre, tako zala, v tej zgodnji uri? In dohiti in prehiti me stara gospa v širokem, toplem plašču in vidim jo, kako se ustavi ob mladem moškem, ki že pometa ulice. Veselo se zasmejeta, radostna, da se takole vsako jutro srečata in si ga s smehom polepšata. In srečam, kar trikrat srečam mladega fanta, ki je očka otročička, ki je kot štručka zavit v njegovem oprtniku in kot njegov očka tiho gleda pročelja hiš in se srečen pozibuje, ko ga očka nese čez prostrani trg. Kako sta zgodnja za jutranji sprehod! Ali ni mogel otroček spati in ga je očka ponesel v bujenje jutra, da bo potem, ko se vrneta v tople sobe, mirno zaspal in bosta njegova starša tiho pila jutranjo kavo in gledala v novo jutro.
In kar hodim še in hodim, tema nad menoj je zdaj črno-modra in kasneje modra kot plavica. Takrat se obrnem, čevlji mi tako lepo udarjajo po starem tlaku in njihova melodija se poljubi z melodijo prhuta golobov, ki jih nehote presenetim na starih kamnitih stopnicah. Jutro je ukrojeno, da je moji duši čisto po meri in jaz hodim skozi to jutro, po ulicah ljubega, starega mesta.

Na vršičkih prstov

2007-11-13T15:38:00.000Z

Na vršičkih prstov stojijo, ta drobna krhka bitja, tako prosojno rahla kot morska pena, kot čipkasta obroba oblakov.

Ne želim misliti in nočem verjeti, da so to deklice in mladeniči, vsak s svojim herbarjem skrbi v duši. Nočem verjeti, da je tisto, kot dih lahno bitje deklica, ki si je na obraz narisala ljubek, nezemeljski nasmešek in pleše in se vrti in dražestno ziblje svoje telo na konicah prstov, deklica iz sosednje ulice, kjer živi v beli najemniški sobici in si to malo sobico deli z dvema rumenima kanarčkoma, malimi rumeno-črnimi ribicami, plavajočimi v visoki stekleni posodi in z belo muco, ki vedno drobno navija svilnato dreto, ležeča na edinem naslanjaču. Pa bi tako rada, tako zelo rada bi ta drobna deklica, da bi kdaj na ta naslanjač sedel zali mladenič iz orkestra, on, ki zna pripraviti violino, da joka in da skrivaj joka tudi deklica.

Pa ne bo nikdar izvedel, ker on ljubi malo, svetlolaso balerino, ves omamljen od sija njenih zlatih las, ki pod lučmi reflektorjev sijejo bolj od sonca samega. Gleda jo in igra, da violina joče, da joče mala balerina iz bele podstrešne sobice in da se orosijo oči balerini zlatolaski, ker je bil njen dragi, njen edini ljubi, temnolasi, črnooki fant, mladi čelist, danes zopet tako molčeč in v mislih tako daleč, da jo je zazeblo v srce.

Pa navzlic vsemu plešejo in muzicirajo tako milo, kot da je prvič in kot da bo zadnjič.In tako hočem vekomaj misliti, da so ta drobna vilinska bitja, rahla kot morska pena, večno mlada in lepa in da ko pade zastor, žive srečna do konca svojih dni.

V sobanah njihove zgodbe

2007-11-05T16:11:00.000Z

Kako lepo je, zdaj to vem - iz asfaltne poti, iz avtomobila, iz prehitrega stoletja, za vsaj uro vstopiti in živeti v pravljici Nekoč, za devetimi gorami ...
Kar nenadoma sem ga uzrl, kakor čudovit privid, ki bo izginil v pomežiku očesa. Pa ni, le vedno mogočnejši, bolj bel je postajal, z vsakim korakom, ko sem se mu bližal. Na široko vabeč je odprl vrata, ne bi me morda v notranje prostore zamikalo. In me je zamikalo, da pogledam, če notri pravljica živi in če morda uzrem dvorjanke, po tedanji šegi napravljene in počesane; pa visoke, resne gospode, polglasno se pomenkujoče za mizico, na kateri strumno stoje slonokoščene šahovske figurice. In čakam še, da uzrem gospoda, gospodarja te pravljice in njega gospo, ki je pravljice duša.
Pa morda so ravnokar odšli, ni moglo biti dolgo tega - res so na mizicah odprte fine škatle, polne šahovskih figur in na mizicah iz orehovega lesa stoje kot dih tanki porcelanasti krožnički in skodelice, iz katerih so morda ravnokar srebali vroč metin čaj in uživali v prhkih kolačkih. Potem pa so odšli, na tiste jase ob gradu so odšli, pa na sprehod z roko v roki. Okrog jezera sta se izprehodila mladi Josip in Katarina, njegova ljuba. In mnogo jih je v bukovem gozdu, pa pijejo hladni jesenski zrak in se pomenkujejo, kje bodo to soboto bal imeli in se razgreti od zlatega zagorskega vina zavrteli ob zvokih gosli in tamburic.
Tako hodim sam po sobanah, dobro vedoč, da se proti večeru vrnejo; torej se podvizam, ker ne želim, da se pravljica kako drugače napiše, kakor jo pišejo oni. Iz sobe v sobo hodim, bližajoč se izhodnim vratom, s sten pa me gledajo neme podobe zalih gospic in plemenitih gospa in otrok v ljubkih oblačilcih z jabolki v ročicah in resno strmečih gospodov v visokih, poškrobljenih ovratnikih.
Zdaj jih poznam in nič hudega ni, če so še tam zunaj in se vrnejo s prvim mrakom. Jaz bom takrat že doma, v sobah svoje zgodbe.

Simbioze

2007-10-14T16:08:00.001Z

Nedelja ... Tako pripravna za dopoldanski sprehod, ko je sprehajalcev tako malo, da se zdi, kot da mesto spi. Torej ga ne motim v njegovi sladki predpoldnevni dremavici in zavijem kar na desno, kjer so mostovi doma in vedno budni. Kot veliki oklepaji, v katere lahko zapišemo kaj lepega, so. In drugi se zde od daleč pogledani kot ravna deščica iz ene strani v drugo stran; morda kot dlan, ki se vsa silna leta trudi, da ostaneta bregova toliko vsak sebi, kot je ravno prav.
Vedno me očarajo - mostovi. In vedno se vprašam: kaj je reka brez mostu in kaj je most brez reke? Ali bi lahko bila reka tako mogočnega toka, če ne bi bil nad njo bočen most in na mostu nemi opazovalci, ki lahko z njega to mogočnost čutijo? In kaj bi mostu usahla struga, žalostna opustela brazda? Tudi on bi izgubil svoj sijaj in svoje poslanstvo.
In tako dalje zadovoljno umirim svoj korak. Vse je ravno prav, tako, kot je srcu drago: nedelja, lesket mogočne reke in mostovi nad njo.

Sila želje

2007-09-23T17:04:00.000Z

Gledam jih, kot čudovite bele mačke, živeče v savanah so. Kot pume, gepardi, levi, leopardi se zde: nenadoma je njih hod popolnoma ustavljen, nemirne mišice ne plapolajo več kot razigrane strune – nenadoma so do konca razpete v napetem čakanju in pričakovanju; oči priprte v dve drobni, temni reži, dih globok, da dviga prsni koš in zamaje grlo. V pomežiku sekunde se svet ustavi, glasovi s tribun so za njih neslišni; očem ni mar ne za levo ne za desno stran. Samo neka neopredeljiva točka tam spredaj ima tisto magično hipnotično moč, ki posesa ves njihov dih in vso njihovo bit.
Gledam, strmim, in te točke ne ozrem, ne vidim.
Ko se človek-mačka požene gor in višje, ko hoče nogo okopati v rosi oblaka, skozi zrak, kot ostra puščica švisne njegov zmagoslavni grelni krik, in tedaj vem, da je tista točka, ki je očem nevidna, točka sile želje.

(Annika)

''Na kaj te to spominja?''

2007-09-10T15:59:00.000Z

V trupu velike jeklene ptice je mirno in varno in večino potnikov je lahno slišno brnenje motorja zazibalo v polsen. Presrečen, ker sedim ob oknu, raje zrem v gosto belo kopreno, za katero smo otroci včasih verjeli, gledajoč v nebo, da to pač niso oblaki, temveč gore omamno sladke stepene smetane. Ko smetana poide, lahko daleč daleč spodaj zrem v koničaste vrhove tisočakov, potopljenih v sneg.
In ko tako zelo hitro drsamo po zračni drsalnici dalje in še naprej, se lahko igram igrico 'Na kaj te to spominja?', kajti pogled se čudi planjavam, poljem, travnikom pod seboj - tako ostro ločenih, kakor da je velikan s svojim velikanskim ravnilom in s svojimi velikanskimi barvnimi svinčniki občrtal sleherno ped zemlje.
In dalje se glasno začudim reki, v katero priteka toliko rečic, da si rečem: ''Na kaj te to spominja?'' in si odgovorim: ''Tole je pa kot v atlasu človeškega telesa - tole je močna glavna žila in k njej priraščene drobne kapilare.''
In vse te barve! Ne znam si jih razložiti in tudi, če bi si jih znal, si jih ne bi hotel. Zato raje pustim otroku v sebi, da sanjari: ''Tam spodaj je ogromna velikanova paleta in kadar je velikan dobre volje, izruje visok hrast in prime za deblo, kot bi v roki držal čopič in njegovo krošnjo pomaka v barve in jih dobrovoljno meša in barva in barva. Ko v reki čopič umije, le-ta dalje teče skoraj rjasto rdeča.
Stevardesa me prijazno glasno pozdravi, videti je, da že kar nekaj trenutkov stoji tamkaj. V dlan mi položi kozarec pomarančnega soka. ''Na kaj te to spominja?'' ''Spominja me na sončne oranže, zrasle na brezkrajnih plantažah Kalifornije, ki mi bodo dale odžejati.
(Annika)

Kvišku

2007-08-26T14:27:00.000Z

Ni mi neugodno, niti nelagodno skoraj samemu hoditi po mestu, ki daje dom tisočim in desettisočim. Vsi oni so zdaj v mirnem hladu kamnitih in betonskih in marmornih stavb pred računalniki, za pulti polpraznih trgovin, v lokalih frizerskih salonov in malih točilnic, kjer dajo odžejati z limonado in ingverjevo pijačo.

Skoraj srečno hodim po skoraj opustelih pločnikih, ki bodo popoldan in v predvečerju postali nemirno velemestno mravljišče, ki bi ga rad gledal, sedeč ob kovinski mizici, mirno pijoč vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu. To bo zvečer, zdaj pa je predpoldne in v miru lahko čutim rast mesta, ki klije iz malih predmestnih hišic, raste v opečnate hiše z nadstropji in davno pozabljenimi kovi balkonskih ograj, da bi slednjič, skoraj brez čutenega prehoda, kot od nevidne sile gnana, pognala kot bilka, hlepeč po svetlobi, gor, navzgor in še višje. Tja, kjer se od višine zvrti in kjer so oblaki skoraj na dotik kazalca in kjer ptica švisne mimo okna in če bi to okno bilo odprto, bi rahla zavesa od njenega leta nemirno vztrepetala; ravno tako, kot trepeče moj pogled, begajoč z oglavja enega do oglavja drugega višavskega nebotičnika.

In hodim in še kar hodim in oprezno stopam, da lahko vidim, kje se vraščata nebotična stavba in nebo.
Ko pa opazim tukaj na tleh, na tej varni asfaltni preprogi, mali vrtiček, ki daje slutiti, da z njim lastnik obljublja hladno osvežitev, sedem že sedaj, ko še ni niti predvečerje, h kovinski mizici in zaprosim za vodo z nekaj kapljami citronke in veliko ledu.

Stoletni sen

2007-08-13T16:09:00.000Z

Če bi bil otrok, bi lahko zakričal od sreče in kot brez glave in brez sape bi tekel, tekel, samega sebe prehitel, ne bi-li se čim prej dotaknil velikih kamnitih skladov, ki pa niso samo skladi.
To so palčki velikani in palčice velikanke in mnogo ljubkih, malih velikih otročkov stoji tam v nemi igri. Morda je kdaj puščavska Trnjulčica hodila tod in si v skalnem gradu izvolila svoj dom in tamkaj snila stoletne sanje. In vsa tista velika bitja in vsa ona majcena , so utonila za njo vred v globok , kamnit spanec barve zrele oranže.
Nihče ne odkrije, kdaj bo stoletni sen dosanjan, nihče tudi ne izda ali je dolgih sto let sanj Trnjulčice že zdavnaj minilo in je od prinčevega poljuba rešena z njim na belem konju oddirjala daleč, daleč, tam kjer so vode, borovci in smreke , borovnice in maline v njihovi podrasti in v sladki sreči pozabila zdramiti svoje ljube, ki zadaj nemo čakajo dneva odrešitve.
Čakajo steči po kamniti dobravi, ki bo pod njihovimi stopali oživljena kvišku pognala male zelene bilke in bilčice in drobne trnovite grmičke, polne omamnega medenega cvetja.
Če bi bil otrok, bi mi bilo dano videti in se z njimi lahkih nog zapoditi po kamniti dobravi; tako pa spustim svoje misli z vajeti in se jim dobrohotno smehljam, ko se le- te radovedno bližajo prijaznim malim, velikim kamnitim bitjem.

(Goblin Valley - Utah)

Barva nedeljskega popoldneva

2007-08-01T13:30:00.000Z

Tako lepo mi je, kot mi je bilo takrat, otroku: v nedeljskem popoldnevu sem legel pod jablano, polno drobnih, z rdečico oblitih sadežev. Skozi zelene liste, ob robovih zaradi julijske pripeke rahlo rjaveče, je sonce vlivalo zlato svetlobo. Tako ležeč na mehki preprogi detelje, sem s polodprtimi očmi želel s pogledom seči vse do oblakov, skozi katere je bilo videti kdaj, a redkokdaj, beli, dimnati rep letala, brnečega v zlate daljave.
Želel bi pogledati samemu soncu v obličje, pa sem vedel, da nihče ne vzdrži njegovega plamtečega pogleda. Zato sem ležal z zaprtimi očmi in si skozi tanke opne vek, kakor skozi svilen zastor, upal pogledati zlati krogli v obraz. Še skozi zeleno listje, skozi veke, je moje oči rezala toplota in močan sončni sij je v njih risal nikdar prej videne podobe, ki so stopale druga v drugo, se druga v drugi topile, stapljale in spet ločevale. Začaran sem sledil gibanju in migotanju podob in barv. Barv! Največ je bilo oranžne: čudovite, tople, srečne. K njej se je kdaj stisnil žarek rdeče in kadar so me od toplote zapekle oči, nežen curek modre.
Kdo ve, kdaj so se podobe sončnega neba sklenile s podobami mojih sanj, da sem se lahko v mirnem, popoldanskem spanju sprehajal po mostu, ki veže svet budnega s svetom spanja.
Toliko let je že od takrat in nikdar nikjer nisem več našel tiste oboževane oranžne luči, nikdar več tistih nezemeljskih podob - vse dokler nisem nekega dopoldneva stopil v skrivnost Antilopjega kanona.

Nedosanjane podobe

2007-07-25T10:17:00.000Z

Morda je tukajle, kjer sedajle hodim, vse tako, kot je bilo pred sto in dvesto in pred tristo leti. Tako kot je bilo vedno, tako kot je zdaj in morda ostane enak pogled za nekoga, ki bo tukajle , po tej prašni poti stopal čez sto , čez dvesto, čez tristo let.
Vse je tako domače znano, vtisnjeno v mehak spomin iz mladostnih dni, posutih s filmi o življenju staroselnih in priseljenih. Tako dobro je videti velikanske kamnite sklade, toplo sevajoče dobrodejno oranžno svetlobo, tako dobro je videti znana, neznana steptana tla in nad seboj čutiti modro poletje.
Lahko bi hodil, ure in ure bi lahko hodil in zdelo bi se mi, da so se te poti moja obuvala že dotikala; lahko pa bi legel, ure in ure bi lahko ležal in dosanjal podobe iz filma, ki sem ga nekoč davno, fantič, tako zasanjano gledal.

Večen upor

2007-07-16T14:39:00.000Z

Pod nepredirnim plaščem razžarjenega neba, pod nikdar utrujenim soncem, ki zna v hipu ožgati ustnice in lega kot neizrekljivo težak tovor na naša ramena in hrbte - tam čakam in gledam v daljavo.
Zrak je oživljen, migota, migota, kot bi na milijone nevidnih žuželk hkrati lebdelo in frfotalo s krili, pa vseeno skozi ves ta migot gledam, kako lep je ta svet!
V kraju žalostnega imena je slutiti toliko prikritega življenja, upora, hotenja, toliko nevidne sle, da bi iz s soljo prežetih tal kdaj zrastla mala bilka, da bi se ta bilka krepila, zelenela, v pomladnem mesecu trosila cvetje in jeseni darovala sadež žejnemu popotniku.
Zatorej, ko gledam razbeljeno nebo, nebo, po katerem so ptice pozabile jadrati, ko gledam ogolele hribe, na katerih sta mah in trava pozabila, kako se vzbrsti, in ko hodim po preslano slanih tleh, davno pozabljenih od stopinj živali - začutim, tudi v zadnjem kotičku srca začutim: hodim skozi bolj živo pokrajino, kot je moč misliti, videti, želeti; hodim po Dolini smrti, pa vendar me povsod božajo nevidne dlani Življenja.

Za sedmo tančico

2007-07-09T15:06:00.000Z

Toliko dni, mesecev, let, videvamo svojo ljubljeno osebo, pa nikdar ni do kraja spoznana, do kraja odkrita, kot da je ne varuje samo sedem tančic - tako je, kot da takrat, ko mislimo, da se odstira še zadnja, zaniha pred nami kot lahen dih zopet nova in naslednjič zopet nova. In čar nikoli do kraja odsmehljanega smehljaja, nikoli do kraja razumljene otožne pege v srečnih očeh, nikoli do kraja spitega opoja dveh dlani, ki objeti druga k drugi raseta v eno - je tisti čar, tista čarovnija, ki ni nikdar doumljena in razkrita in nas žene, da vedno znova zremo vanjo, ne bi-li morda uspeli vskočiti v trenutku njene nepazljivosti v samo srčiko skrivnosti - pa ostanemo znova in znova srečni poraženci.
In tako, ko zremo v obličje prirode, v vse, kar je njenega, v ves tisti neizrekljivi opoj, za katerega mislimo, da pripada nam - ostajam srečni poraženec pred njenimi sedmimi tančicami.

Čutiti

2007-07-03T14:53:00.000Z

Stal sem na rahlih, travnatih tleh in pustil očem, da so mirno zrle zdaj v sinjino neba, zdaj v zamolklo modrino reke, zdaj v ostro srebrno plavilo slapa. Očem sem pustil, da se okopljejo v modrih tolmunih čudežev, da bi kasneje prepustil vse svoje telo ostro hladni vodi reke.
In kasneje, sušeč se na žarkem soncu junijske brezkrbnosti, sem, kakor da prej nisem utegnil ali pa hotel zoabjeti vse čarobnosti, pogledal gor, gor, kamor je kamniti velikan zasidran kot nasedla ladja priplula po neznano kateri reki, iz krajev kdo ve od kod. Ali je zrasla iz tal in poganjala kvišku kot v pravljici o fižolovem drevesu, ki je skoraj predrlo oblake ali pa so morda njene korenine v oblakih in so njena ramena, vrat in glava vraščeni v zemeljski ovoj?
In tako sem kar stal na tistih rahlih tleh in pustil, da so skozme prehajali klici ptic, letajočih visoko na nebu, utrujeni glasovi jelenov, lahkotni zven srn v drnu - zdelo se mi je, da je čas ustavil svoje nihalo, jaz pa kar stojim na tistih rahlih tleh in čisto mirno, pa vendar skoraj brez diha, zrem v obličje tisočletnih čudes.

Yosemite park - California

Jutru

2007-06-06T17:44:00.000Z

Jutro si nalahno meglene oči odstira,

previdno se sonce nasmeji-

v trenutku tem

čas obstoji.

Od žametnih trav

do zadnje krpice nebesne modrine,

pogled šine

v višave, v srebrne planine.

Popotniku smreke, bori šumijo

vsakokrat drugače,

a vedno ganljivo-

tisto mehko, srcu drago melodijo.

Spet doma

2007-05-24T16:19:00.000Z

Ko sonce z žarki ovije popotnikovo srce in ga s toplim poljubom spremeni v rdeč šopek omamno dišečih vrtnic in ko veter, odišavljen z vonjem cedre in eukalipta drhteče poboža oznojeno čelo in mu razpenjeni zeleno-modri valovi morja pršijo v obraz kristalni pršec soli, takrat zagotovo ve: "Končno sem tukaj, kjer sem nekoč pustil srce, dasiravno tukaj še nisem bil."

Nikdar še ni videl prostranih kostanjevih gozdov, ne dolgih vrst eukalipta, nikdar zrl v rdeče-oranžne pečine, niti se nikoli povzpel na starodavno trdnjavo in pustil, da skozenj polje dih tisočerih, ki so tukaj že bili, že videli, že občudovali - zakaj torej mu je vse znano, zakaj je , kot da bi po dolgih, dolgih letih prišel domov in natančno vedel, z zaprtimi očmi čutil, kje ima oče spravljene stare beležnice in pratike - kot bi jih skupaj listala včeraj - in kje mati hrani koruzni kruh in rumeno zagozdo sira.

Torej stoji na pečini, mirno gleda nikdar videne, a tako znane podobe; pomirjeno sede na granitni rob in si potiho pove: "Končno. Doma sem."

Posvečeno plemeniti gospe s polj, večni potnici skozi skrite stezice naših src.

Prgišče žarkov

2007-05-06T10:54:00.000Z

Svilnat tulipan želi mi dober dan,

rumena mačeha sosednjim

cvetkam se smehlja

Sonca žarek posije,

prelesti vigredi razkrije

Dan po pelodu diši,

malim žužkom obed diši

Se kaktus v soncu preteguje,

zadovoljen s pogledi

cvetlice ljubkuje

Nihče se ne obotavlja,

zelene prstke toploti nastavlja

Toliko barv,

toliko pomladne moči,

kot kalejdoskop se rožni cvetek zdi

Vse, kar imam rad,

nosi pomladi pečat

Vsako leto podarjena umetnija,

vsako leto pomladi poezija

Ko mislim,

da sem videl vse,

se nov cvet s ponosom odpre

Kaj naj si še sploh želim?

Imam dvoje oči,

z njimi v čudež življenja strmim

Prodajalna spominov

2007-04-18T17:41:00.000Z

Lovim se z nedeljskim dopoldnevom, lahkotnim in svetlim kot labodje pero; zdaj ga lahne , marčevske sape podrsajo po tleh, zdaj ga kot z nevidno nitko potegnejo pod razstvetljeno pomladno nebo in jaz mu sledim ob reki, pa se na mostu obrnem, ker se je peresce obrnilo in grem nazaj ob reki, počasni , svilnato tekoči. Zdaj nisem niti sam, niti osamljen, ker vrvež pred menoj me kot vrtinec potegne vase in vdano kot drugi, hodim od stojnice do stojnice in gledam stvari in reči, postavljene na ogled, ne bi se morda kakšno oko zaustavilo za bežen hip na tistile mali, v medenino varno spravljeni uri ali morda na leseni škatlici, polni roževinastih gumbov, ali na svetilki, ozaljšani s kristalnimi grozdi.
"Očka, mi kupiš medvedka?" moleduje fantiček in s prstom kaže na temno rjavo, iz debele volne spleteno igračko, s črnima gumboma namesto oči. Zraven medvedka stojijo majceni porcelanasti predmeti: sladkornica, pa posodi za sol in poper, upodobljeni kot dve hruški, ena rumena in druga, v kateri je bil nekdaj poper, rjava. Na srebrnem pladnju rahlo potemnjenem, občudujem pet kristalnih kozarcev. "Za portsko vino, veste", mi reče gospa, katere je vse to bogastvo. "Koliko bi dali?" bi gospa trgovala, pa meni ni, torej se obrne nazaj k svojemu pletenju na kolenih, pusteč, da previdno primem krhki kozarec, do vrha napolnjen s svetlobo marčevske nedelje. Le kdo je nekoč nekdaj jemal v roke ta nežni kristal? To je morala biti mlada gospica, ki je v nedeljskem popoldnevu sedela s svojim ljubim v zavetju vrtne ute, omamljena od njegove bližine in težkega vonja španskega bezga, ki je svoje dišeče cvetne lati radovedno stegoval vse do njiju. Kot velik, vijolični cvet, je bil klobuk mlade gospice in bele, kot šmarnice, rastoče ob prodnati poti do ute , je bil njen obraz in prav takšna čipkasta bluza in prav tako beli sta bili drobni dlani, ki sta kot plašni golobici počivali na damastnem prtu. Njen ljubi je vso čarobnost trenutka objel z enim pogledom in se kot od nevidne sile gnan, pognal višku, da sta kozarca za port zažvenkljala in potočila raz sebe nekaj omamne sladke tekočine. "Rad vas imam, Melania" , je zašepetal in jo prijel za belo dlan, plašno golobico. "Rudolf," je ljubeče dahnila in v njenih modrih očeh je prebral, kar je želel slišati.
Nekdo me je nalahno odrinil, me zbudil iz sanjarjenja. "Ti kozarci so ti ljubi?" je vprašal mlad moški v pojoči govorici Mediterana. "Si, si, " je ognjevito pritrdila mlada žena in ga ljubeče, proseče pogledala.
"Za portsko vino , gospod," je dejala gospa ob pultu in odložila svoje pletenje.

"Singidunum",

2007-04-11T14:56:00.000Z

bo kasneje temu mestu, ki smo se mu bližali v zgodnjem popoldnevu, dejal Goran. Singidunum - toplo zveneče kot krepak pozdrav, kot čvrsta dobrodošlica - ali morda Singidunum, kot ime milozvočnega, neznanega glasbila, na zvoke katerega v davno minulem mladem aprilskem jutru plešejo v belo platno oblečene mladenke in mladci. Ali morda Singidunum drugo ime za dom, za vrtiček krog njega, za komaj odprt španski bezeg ob opečnatem zidu?

Pogledam v temne pričakujoče oči prijatelja, ki sedi poleg mene in vem: Singidunum pomeni kraj, kjer je skrito njegovo otroštvo, pomeni droban hodnik in male, tople sobe, zvrhane njegovih spominov; Singidunum sta njegova mama in oče, ki bosta odprla vrata in njuna , v sreči ožarjena obraza bosta preglasila celo svetlobo aprila.

In potem, čez nekaj neučakanih minut stojimo pred njima in ne vesta, koga bi najprej objela in poljubila in tudi mi ne vemo koga od njiju bi najprej priželi k sebi, je vse tako preprosto in ob- enem slovesno. Ganjeni gledamo, kako ta dva stara, dobra človeka s skoraj pobožnimi kretnjami pogrinjata beli prt čez mizo, ki je bila vesela in včasih otožna priča tolikim pogovorom, tolikim obedom in s kakšno ganljivo skrbjo razvrščata zveneče porcelanaste krožnike in se s pogledi pomenkujeta, kateri bodo tisti kozarci, ki se jih bo ohlajena pijača najbolj razveselila. In ko ju tako gledamo, vemo; močneje, topleje od sonca, ki je kot čudovit rumeno zlat balon pripeto na modro aprilsko nebo, sijeta in grejeta nasmeha očeta in mame.

In ko zvečer v neki drugi sobi, ob neki drugi mizi - lahkotni kot sobotno jutro, sedimo in je nerazrešljiva edina dilema večera: kaj je nebu slastneje - pita z mlado skuto ali ona z zelišči, zopet vidimo dva para bleščečih , smejočih oči - oči Gorana in njegove drobne, mile soproge.

Zdaj natanko vemo, pa nismo nikdar zahajali k uram latinskega jezika, kaj nam štirim pomeni Singidunum: Singidunum je kot sladek vonj cvetoče akacije v aprilu, Singidunum so zeleni, svetlo zeleni parki, na katere vigred riše rumene narcise in žareče tulipane; Singidunum je kot tok neskončne reke in Singidunum je kot vonj na vetru posušenega perila in Singidunum sta dva dobra človeka, ki stojita na malem vrtičku, polnem ivanjščic in regratovih cvetov in nam rahlo mahata v slovo tako dolgo, da ne razločimo več njunuh obrazov, a sončni sij njunih prijaznih obličij ne pojenja niti takrat, ko je Singidunum samo še drobna lisa za našimi hrbti.

Ko ležemo zvečer k počitku, čutimo, da je ta dobra, mila svetloba njunega nasmeha darilo, ki ga bomo skrbno hranili do naslednjega snidenja, do nekega pozlačenega dne v septembru.

Radostni četrtek

2007-04-04T18:05:00.000Z

Po peščeni poti hodiva, na desni poležujejo zorana polja, na levi med gostim zelenjem se da slutiti, da bo priroda v vse tiste pisane lesene hiške kmalu doklicala milega neba željnih ljudi, ki bodo na drobnih čolnih vozili sebe in svoje družine in svoje prijatelje in svoje stare in svoje nove znance - ker vidiva steklen odblesk morja in slišiva šumenje dopoldansko razposajenih valov.

Veva, da so tudi konji blizu, a ker bi jih rada uzrla kar zdaj, kar takoj, so predaleč - pa sedeva nazaj v avto in kmalu uzreva znane podobe , ki jih poznava do sedaj samo iz čudovitih fotografij.

Ni jih takoj videti - konjev, tistih belih, ponosnih bitij, s pogledom , v katerem lahko kot v čarobni, kristalni krogli prepoznamo vso žalost ali pa vso radost tega sveta.

Pa jih zagledava; lesena hiša zapira pogled nanje, torej se povzpneva po stopnicah vanjo in spoznava, da je tam prav zato - prav zato, da z višine dovoljuje občudovanje bitij kraljevskega ponosa.

Mirno stojijo in dolge minute se ne premaknejo, kot bi bili iz belega marmorja, samo v vetru plapolajoča griva izdaja , da so umetnina prirode.

Rada bi bližje k njim, pa se podava po drobnih potkah skozi goščavo, ki ji je velikodušno dopuščeno, da lahko v vsaki pomladi še bolj razraste svoje dolge zelene prstke, da dela skoraj pletivo in vsake toliko je ob rečnem rokavu, čigar voda ne pusti h konjem, ki živijo svoje odmaknjeno življenje na drobnih otočkih, lesena ograja - zaradi nekaj nalašč odstranjenih deščic prava opazovalnica , kjer lahko zamaknjeno tiho opazujeva bela bitja.

Nazaj grede in tudi potem v avtu sva močeča, misli in besede so še vedno tam v tistih goščavnih gozdovih in pripravljena čakava, da pridejo nazaj k nama, ko začutijo, da bo čas za to .

In ko se ustaviva pod viskokimi topoli, potrpežljivo in uboglijvo stoječimi v ravno potegnjenih vrstah, kot bi ravno stali pri uri telesne vzgoje in se preštevali: "Prvi, drugi, prvi, drugi...", se nasmehneva temu dnevu, ki sva mu zjutraj rekla četrtek, zdaj pod večer pa ga kličeva radostek.

Beli labod vseh mest

2007-03-25T18:34:00.000Z

Love, in this summer night, do you recall
Midnight, and Venice, and those skies of June
Thick-sown with stars, when from the still lagoon
We glided noiseless through the dim canal?
A sense of some belated festival
Hung round us, and our own hearts beat in tune
With passionate memories that the young moon
Lit up on dome and tower and palace wall.
We dreamed what ghosts of vanished loves made part
Of that sweet light and trembling, amorous air.
I felt in those rich beams that kissed your hair,
Those breezes, warm with bygone lovers' sighs-
All the dead beauty of Venice in your eyes,
All the old loves of Venice in my heart.

John Hay

White swan of cities, slumbering in thy nest
So wonderfully built among the reeds
Of the lagoon, that fences thee and feeds,
As sayeth thy old historian and thy guest!
White water-lily, cradled and caressed
By ocean streams, and from the silt and weeds
Lifting thy golden filaments and seeds,
Thy sun-illumined spires, thy crown and crest!
White phantom city, whose untrodden streets
Are rivers, and whose pavements are the shifting
Shadows of palaces and strips of sky;
I wait to see thee vanish like the fleets
Seen in mirage, or towers of cloud uplifting
In air their unsubstantial masonry.

Henry Wadsworth Longfellow

man made myths
limping lovers
a cradle for folly.

Suck them in and puff-up
long dead hopes

This surf ever-churns fantasy
as dog krap nurtures nice tomorrows

"REALITY PROHIBITED ON OCEAN FRONT WALK!"

We find love each sunny morning.
Under this grime exists a naive purity
like the forth face of God
on the brink of a new daybreak.

And, peeling-back this foreskin of fraud
we sometimes glimpse a pink and pretty self.

God bless you Venice
It hurts to stay here
but where else could I
again hope to glimpse my true self?

Dolan Andrews

Kjer šestnajsti poldnevnik sreča Dravo

2007-03-19T15:25:00.000Z

Tako je, kot je pomenljivo napisala najina ljubljena prijateljica, popotnica skozi skrivnostne hodnike človeške duše- nič se ne zgodi zgolj slučajno.
Zato se nisva čudila, ko sva, želeč sprehajati se nekje po neznanih haloških poteh, ne bi li morda našla kakšno pozabljeno podobo minulih časov, ki se je morebiti izmuznila tretjemu očesu nama ljubega Stojana Kerblerja, nenadoma zagledala na hribu onemeli grad, ki nama je s svojo svežo rdečo streho vabljivo nudil dobrodošlico.

Samo bežen hip postojiva pred zaklenjeno železno ograjo, ki naju loči od belega dvorišča; ker oko že ujame na levi majhen prehod, čigar ograja je rahlo odsunjena in zdaj zija za ravno toliko, da se brez težav izmuzneva skozi in že sva ločena od življenja tam zunaj in mirno se lahko zlijeva s tišino, ki toliko obeta.

Tiho naju tišina vodi čez lepo prednje dvorišče, kjer so včasih lepo pošumevala dolga krila milostljivih in pozvanjale ostroge njihovih ljubih, vodi naju pogledat arkade, katerih dolgi prehodi so bili včasih polni odmevov hitrih korakov grajskih gospodov in lahnih stopinj zalih gospodičen. Tišina glasno prebira besedilo s starega, kamnitega portalnega napisa, kdo ve, čigav ukaz je umetniku velel, da je z veščo roko izpisal to, kar je še sedaj moč prebrati, čemur ni kos ne čas in ne tišina.

Odpirava vrata v spoštiljivem pričakovanju - morda ujameva šum odhajajočih korakov, morda bodo kje v veliki sobi na kamnitem podu zapeli koraki okovanih škornjev, morda se bo srebrni smeh zale gospice razlil skozi okno, napolnil dolino - morda bova v teh sobanah, poslikanih s podobami mavričnih barv, ki so hotele pregnati tišino, našla odmev smeha, šepetanja. Pa ne - ne najdeva, povsod razlita tišina, tudi tam, kjer lonci ponavadi veselo brbotajo pod kuhalniško taktirko in kjer pokrovke znajo smukniti na police v ritmu mazurke.

Ko stopiva zopet na dolgi prehodni balkon, glasno zadihava in petje ptic se skoraj oglušujoče odbije od starih zidov in takrat ne veva odločiti, kaj je bolj zgovorno in glasno: glas ali tišina.

Nekoga moraš imeti rad

2007-03-11T17:41:00.000Z

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti

-nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

-ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo

-ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino

-ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce

-nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled

-o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra; velika bitja,

ki spregovore samo,

kradar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Kakor veter

Čutim te kakor veter lahan,

v vetru drevo vzšumi;

ko da prebuja se iz sanj,

kratkolaska vzvihra z lasmi.
Čutim te kakor sveto tišino,

sprostrto preko polja,

zlato sonce nad kraško dolino,

a še bolj zlato sredi srca.

(Srečko Kosovel)

Drevo nad obal

Drevo nad obal sklonjeno

ne šumi. - Ko da posluša

nekaj in da strmi.

- Kam strmiš ti?
Ko da besede rasto iz

tišine - iz svetišča

harmonij - tihe, tihe

so morja gladine.

In ti?
Nekdo je, ki govori

za bregovi, Nekdo,

ki so mu poslušni vetrovi,

in moja uporna duša

je mirna sedaj,

ne vem zakaj.

(Srečko Kosovel)

Rast

2007-03-05T21:33:00.000Z

Burja je odprla okno.
Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal
v sinjini,
svila zašumela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.

Korak, ki odmeva v to noč temnó,
najsi je poln veselja, on ne zveni;
v duši je tiho in temno -
kam bi hotele te plahe oči?
Ali boje se strmeti naprej,
kakor boji se stopinja odmevati v noč,
ker mi srce ni več Prometej
Bogu uporen, svet podirajoč? ...
Čudni so, čudni hrami srca,
ko rad bi zaprl jih pred svetom,
odmrl drhtenjem, trepetom,
ustvaril rad novo obliko sveta
takrat omahne ti bolna perot,
in ti se skloniš in padeš na pot ...

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.
Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.

Srečko Kosovel

Iz spominske knjige

2007-03-01T15:46:00.000Z

"Pet bleščečih koral na ogrlici," pravijo najini prijatelji.
Midva pa jih nisva poznala, nikdar videla.
In tako se z mirnim zadovoljstvom voziva najprej po avtocesti, ki se pusti zožati v več drobnejših cest in tudi v tisto, ki nama bo odprla pogled na pet bleščečih koral na ogrlici.
Ustaviva na hribu in pridruživa avto ostalim, ki potpežljivo čakajo svoje lastnike in odideva po vijugavi cesti, pa ne hitiva, ker pogled ne more dovolj urno vpijati čarobnosti zelene, zelene trate gričev, limonovcev, ki se šibijo pod težo rumenih sadežev, ki svetijo kot razkošne rumene lučke in vabijo sonce, da le-to še z večjo vnemo greje in blešči.

Stopava v miru sobotnega dopoldneva po vasi, ki je podoba večne pomladi in obet večnega poletja. Ni še tisti čas, ko so ulice polne, prepolne ljudi, ki želijo delček čarovnije zase, ni še tisti čas, ko ima vsaka mizica zunaj krčme svojega lastnika in je vsak stol prestol.

Zato lahko prav zlagoma hodiva in si najdeva mizico in ko ovijava krog vilic al dente kuhane špagete, pokapljane s travnato zelenim pestom, s priprtimi očmi opazujeva bleščečo
vas, res, bleščečo koralo.

In ko kasneje stojiva vrh hriba, pogled kot ptica pomladi prhuta od griča do griča, vsakega pokritega z vrstami vinske trte, se ustavi na vijugavi obobalni poti, ki kot dobra misel povezuje vseh pet vasi in potem ta pogled odprhuta zopet dol k morju, ki se samo kopa v sončni prhi ter odprhuta na pisane strehe drobne vasi; prhuta v tem do bolečine lepem sobotnem dopoldnevu, da bi se slednjič ujel s sinjim pogledom morja in njegov odblesk zadržal v svojih očeh za dolgo, za večno.

Neme ptice pevke

2007-02-20T18:11:00.000Z

Ves bel stoji pred menoj, ne siv.
Sam , a prav nič osamljen. Samoto je hote izbral, ko se je povzpel na skalni vrh, da je nemoten motril minevanje let, stoletij in da bo zdaj že ves bel, s potrpežljivo kljubovalnostjo počel to še leta, stoletja.
Kakšen dan, ko ne želi biti osamljen, dovoli vetru, da ta s svojo hladno, ostro sapo, dviguje peščeni prah s poti, zavihari čez leseni mostec in ga potrese kot ropotuljico in dovoli mu, da prevetri vse sobice in sobane, vse zaspane grajske line in ga potem, ko mu pogum pohaja, kot v boli vzpodbuja, da si le-ta upa pretihotapiti se skozi reže Friderikovega stolpa , ne bi morda tam slišal davno izzvenele odmeve krikov in šepetanja.

In če želi v neznosnem hrepenenju slišati odmeve Veronikinega , kot kotaleči se biseri bleščečega smeha, ga z nevidnim bičem priganja, da veter zaječi pod težo skrivaj ukradenih objemov, ki so kot spomini vzidani v kamnitih stenah stolpa in če želi uzreti privid davno danih in prejetih poljubov - takrat se belolasi Celjski umiri, natakne vajeti še vetru, zapre trudne, kamnite oči in vidi tam, kjer stari mož in žena pravkar pijeta popoldansko toploto - Veroniko in Friderika - Veroniko vso belo in bleščečo pod zlatimi popoldanskimi sencami, kako svojemu dragemu ponuja kot malina sladki opoj nedolžnih poljubov.

In kot bi se bal , da bi lahko te kamnite oči izjokale še kakšno solzo, strese svoje telo v bolečem krču, pokliče veter, da ta zdaj nežno odpihne spomine v varne, temne kotičke, kjer jih ne bo našel nihče drug in da se bodo tam medili in rasli za čas, ko si jih bo Celjski spet zaželel in mu jih bo veter na svojih valujočih krilih prinesel ujete v kletke kot neme ptice pevke.

Katalonije najlepša hči

2007-02-14T18:42:00.000Z

Tako velika, tako mogočna, a milostno dopuščajoča pogledu, da jo objame, njo, najlepšo hči Katalonije.
Povsod okoli dišeče jutro, povsod okoli maj, povsod okoli Barca, Barca, Barcelona.
Barcelona zjutraj na tihotnem stadionu olimpijade, spominu večnosti in kratkosti človekove moči,

in Barcelona v pristanišču, kjer si hladi razgreto srce in skrivaj opazuje Kolumba, toliko, toliko let negibno vtrajnega na piedestalu, od koder se mu zdi, da lahko uzre krasni , Novi svet.

In Barcelona , kot mlada deklica na svojih navihanih poteh

in Barca, Barca, Barcelona v skritih kotičkih podzemnega mravljišča pod svojimi lastnimi nogami.

In potem tam, kjer je Barcelona najraje, kjer je najbolj razposajena, najbolj polnokrvna, najbolj Španka: na svoji Rambli, na Rambli, ki ji , kot žila dovodnica prinaša kot črno vino močno, poživljajočo kri in ji podaljšuje življenje v neskončnost.

In Barcelona, ponižna Barca, zazrta v nikdar doumljene skrivnosti in žametne tihote svojih cerkva.

Pa Barca, Gaudijeva ljuba, ki trepetaje dopušča, da jo njen dragi kiti z biseri svoje domišljije in s poljubi barva njeno lice, da pod njimi zažari vsa zaljubljena.

In Barcelona novodobna žena; ponosna ,trdna , samosvoja, milostno dopušča občudovanje in ne obžaluje ničesar razen tistega, kar še ni uspela doseči, razen tistega ,s čimer še ni uspela očarati.

In Barcelona mati, mati svojih, v nederje gora skritih pribežališč duše, vsa tihotna, odpuščajoča, upajoča.

Barca, Barcelona.

Prešernovo

2007-02-08T17:11:00.000Z

V Tomačovem raseta

dve rožici lepe:

sestrici dve cveteta,

v Tomačovem raseta,

in kamor se ozreta,

precej gori srce.

V Tomačovem raseta dve rožici lepe.

Ko brez miru okrog divjam,

prijatlji vprašajo me, kam?

Prašajte raj' oblak neba,

prašajte raji val morja

kadar mogočni gospodar

drvi jih sem ter tje vihar.

Oblak ne ve, in val ne kam,

kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,

de pred obličje nje ne smem,

in de ni mesta vrh zemlje,

kjer bi pozabil to gorje!

De ne smem, si ukazala,

belih rok se dotaknit';

zvedla, deklica si zala!

kako znam pokoren bit'.

Zraven si mi ukazala,

de te moram pozabit':

bogal, deklica bi zala!

ak bi moglo se zgodit'.

Pet čevljov merim, palcov pet:

adijo, ljubca, starši,

in zbogom vi, tovarši!

Dopolnil sem devetnajst let,

pet čevljov merim, palcov pet,

in črvrste sem postave

od nog do glave.

Strune! milo se glasite,

milo, pesmica! žaluj;

srca bolečine skrite

trdosrčni oznjanjuj:

kak bledi mi moje lice,

kak umira luč oči,

kak teko iz njih solzice,

ki ljubezen jih rodi.

Pojo ljubezni moje vam nesreče,

kakovi revež je, ki ga presune

'z oči nebeških vrže na pušica.

Un dan si začela,

otrok pred, cvetet',

že rož'ca si cela,

si hvala deklet.

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,

skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,

trpljenje in obup mu hlapca zvesta,

in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice,

pravjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,

kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste

pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device.

Dve sestri videle so zmoti vdane

oči: bilo delkle je nizko ena,

bila je druga njij visoka žena,

obe lepote cvet, in čast Ljubljane.

Tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam,

tako in bolj še čakam hrepeneče,

oči zagledat' tvojih svitle žarke.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno

trobente in gosli, in cimbale pele,

plesale lepote 'z Ljubljanje so cele,

v nedeljo popoldan z mladenči vesele.

Al, ker se ozira, plesavca si zbira,

zagledal pri mizi rumeni junaka:

enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,

želi si plesati z njim deklica vsaka -

omrežit' ga Uršika lepa želi,

zaljubljeno v njega obrača oči.

Podal ji mladenič prelepi je roko,
in urno ta dva sta po podu zletela,
ko de bi lahke peretnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar',
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali, in spet drugi vpije: ''fej te bodi!''
Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti
drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blodi.

''Bliža se železna cesta,
nje se, ljubca! veselim:
iz Ljubljanje v druge mesta
kakor tiček poletim.''

Vrnil bo se prejšnji čas;

hodil pota bom temotne,

kamor sreče bo togotne

gnal nemili me ukaz.

Krhko darilo

2007-01-28T18:25:00.000Z

"Danes bova šla po poti, ki mi jo je predlagal Marko", rečem Anniki, ko se peljeva skozi rano sobotno jutro. "Veselim se. Vransko je tako prisrčen kraj. Se spominjaš avtobusnih voženj iz Ljubljane s stalnim dvajsetminutnim postankom tamkaj? A ne , kako mirni, spokojni časi so bili to? Misliš, da danes najdeva še kaj njihovih drobcev?" zasanjano prida Annika.
Zgodna sva in mrzlo je, zato se zdi , da se hiše in hišice na Vranskem tesno , kot prezeble živalce stiskajo druga k drugi. Le tu in tam se iz dimnika počasi suklja dim , kot bi čakal, da vstane tudi sonce in s svojimi zlatimi, mehkimi prsti pobere ostanke noči. "Kako je lepo! Vse je tako, kot je zapisano v mojem spominu", je srečna Annika, ko se peljeva po drobnih uličicah Vranskega.
"Kam bi šla pa zdaj?" rečem, ko ustaviva na cesti z desnim in levim rokavom. Levi se zdi položnejši in krajši, desni gre navkreber. "Vseeno, kam. V teh hribih še nisva bila, ne na levi , ne na desni polovici," pravi Annika, ko pustiva, da avto kakor bi se on odločil namesto naju, zapelje po desnem rokavu.
Sonce naju izsledi in se z žarki, kot s čarobnimi paličicami dotika zamrznjenih luž in lužic, nagajivo drsi prek polj, da v sladkem veselju drhtijo pod puhasto, kristalno se bleščečo snežno odejo. Visoke smreke so komaj slututi smreke; bolj se zde kot obledenele snežne mojstrovine, še vse negibno potrpežljive od mrzle sape , ki jih je hladila ponoči.

In potem se zlati nasmeh sonca razširja po nedotaknjenih brežinah, grapah in dolinah, da bi se slednjič kot odmev vrnil do naju in naju zvabljal više, kjer bi sneg in nebo postajala eno, če ju ne bi ločila samo kot sviloprejkina nit tanka črta.

Midva, zasopla od čudenja, od strmine, od ostrega dopoldanskega mraza, sva tiho in hvaležna.Hvaležna Marku, hvaležna prirodi za sneg , ki nam ga je kot težko dočakano darilo postavila k nogam in nas skoraj pomirila, da ne bo pozabila na nas, če tudi mi ne bomo nanjo.

Zato postaviva to zimsko dopoldne na prav posebno polico v svoji srci; ker njena darila je treba sprejemati s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Pod gradom

2007-01-24T17:11:00.000Z

V nedeljo dopoldne stopati po mestu je lepo in popoldne prav tako, kajti mesto diha počasneje, komaj opazno. Dopoldne so okna zaspano zagrnjena, opoldne priprta, da pustijo slutiti čare kosila. Popoldanska okna pa so odprta okna in vdihavajo vonj bližnjih gozdov, ki uspe vdreti med ulice.
Z Anniko stopava po celjskih ulicah, veselo zvenijo pod petkami njenih čevljev. Osamljen tok, tok njenih čevljev odmeva med zidovi in se razbija v podhodih. Tok, tok po široki mestni ulici, sramežljivo prazni, pa nama zdajle zelo ljubi, ker je za bežne minute samo najina. Tok, tok čeveljcev po Starem trgu in počasni tok, tok po zglajenih kamnih ob obzidju. Do zdaj srečava samo starejši, ljubeč par. Z roko v roki stopata proti Savinjskemu nabrežju. Pogovarjata se skorajda ne, razumeta se molče. Od časa do časa postaneta, star gospod popravi svoji dragi šal, ona se nasmehne v zahvalo. ''Želim si močno, da ostariva v skupni harmoniji, kot onadva,'' zašepeta Annika, kot bi se bala, da bi jo onadva lahko slišala.

Primeva se za roke in tok, tok Annikinih čevljev naju spremlja proti železniški postaji mimo Rakuschevega mlina in že utrujeni tok, tok potrkava proti Tehnopolisu, da bi se malo ustavil in da bi midva lahko občudovala naše tri dimnike, ponosne opečnate velikane. Kot midva z roko v roki, tako si podajajo roko zgradbe: stara, častitljiva dama, sramežljivo zaprtih oken, pogleduje čez cesto mladeniča, v jeklo ukovanega, v mavrično pisani modni opravi. Razlika je očitna, a ostajata dobra soseda, prava zaveznika.

''O, Yurko, poglej,'' mi reče Annika, ko popoldne zaključiva z opoldanskim kosilom prekinjen izlet po najinem mestu, in pokaže na grad, ki kot star očanec mirno motri življenje pod seboj. ''Ko bi lahko spregovoril, kaj bi nam povedal? Govoril bi o Savinji, ki kot mlada, gibka žena objema mesto, govoril bi o zelenih gozdovih pod seboj, o malem mestu, dolgo prestrašeno stisnjenim za obzidjem, ki pa je zdaj preskočilo ograje in raste in kipi kot tista kaša v pravljici Lonček, kuhaj! Govoril bi o ljudeh, ki so vsa ta pretekla stoletja stopali po stezah, prašnih cestah in belih cestah in po bleščečem tlaku in po vročem asfaltu. Tako različni, pa tako enaki v nečem. V veselju. Ker Celje je mesto za veselje.

Drugo ime za sanje

2007-01-17T18:25:00.000Z

''Gresta z nama na Kanarske otoke? Saj sva vama pripovedovala, da sva lani doli spoznala Zorana, ki mu Kanarski otoki dajejo drugi dom? Čudovit človek, dober, resnični prijatelj. Vabi nas, da ga obiščemo,'' sta naju navduševala Jana in Ivan, zaljubljena v to otočje.
In letalo je tistega lepega januarskega dopoldneva pripeljalo tudi nas štiri. Samo nekaj pogledov na pokrajino spodaj pod spuščajočim se letalom je bilo dovolj, da sva z Anniko vedela, da bova naslednjih šest dni popolnoma predana čarobni pokrajini.

Kakor sta rekla Jana in Ivan: Zoran je čudovit človek, s prirojenim čutom za gostoljubje.
Naslednji dan se odpeljemo v mesto in Zoran nama v tekoči španščini pomaga najeti avto, pospremi del poti in naju usmeri v gore.

In tako, komaj čakajoč, da se začne pogled odpirati, odpeljeva. Kako piše v knjigah? Novim dogodivščinam naproti! ''Slikice nabirat, prizore rabutat,'' bi rekla Annika in tu jih je bilo in ni jih zmanjkalo.

Hoteli , trgovine, restavracije, vse je tako hitro izginilo za najinima hrbtoma, da nisva bila prepričana, če je v resnici obstajalo.

Ozka, vijugava cesta naju je srkala v deželo, kjer so vse besede premalo in hkrati vsaka odveč. Kot v zamaknjenosti sva se brez besed zlila v zelenilo dežele in zasopla hitela po gričih, kamnitih potkah, borovih gozdičkih in gozdovih, med pomladno zeleno podrastjo, po zglajenih kamenčkih in pokajočih vejicah - hitro, hitro, da nama pogled ne bi pozabil vsrkati vsega in še več; da bi utrgala večnosti velik in še večji šopek zimzelenih spominov.

''A ne, to je kot bi bedela, pa hodila obenem v sanjah,'' se smejeva, ko nevidna roka odstira megle in meglice in z zlatim sončnim žarkom, kot s prstom kaže v dolino pod nama na niz jezer, ki se bleščijo kot velike kristalne solze.

Najin smeh si kot veliko pisano žogo podajajo gore, ko hitiva proti modremu razpenjenemu čudežu v dolini. ''O, morje! Tako sem srečna! Ure in ure bi lahko gledala nikdar končani, zasopli ples ledenih valov, ki s svojimi belimi krinolinami v taktu udarjajo ob pečine,'' očarano reče Annika in pobira v nahrbtnik nekaj kot črni žad bleščečih, od valov prebičanih kamnov.

''Za spomin. Doma na okenski polici bodo, poleg pelargonij. Tako bova imela večno cvetoče sanje in se kadarkoli potopila vanje,'' si rečeva, ko stojiva ob oceanu, tudi midva, kot dva kamenčka na obali čudeža življenja.